fbpx
E-UTRIP
Vincencij Beznik, 1956 - 2022.
Featured Črna kronika Kočevje Kronika

VINCENCIJ (Vinko) BEZNIK, 1956 – 2022: Nikoli ni silil v ospredje, pa je tja nedvomno sodil (in sodi)

Prav vsak, ki se poslovi s tega sveta in pozdravi novega, nam neznanega, njim zdaj domačega, je pomemben. Pomemben je bil zase, pomemben je za druge – nekateri za več njih, nekateri za mnogo njih. Vsak je gradil svoje življenje in vplival na življenje drugih, vsak je gradil svoje vrednote in vplival na vrednote drugih, vsak je svoj svet ustvarjal s svojimi dejanji, s katerimi je ustvarjal tudi svet drugih. In Človek – z veliko začetnico vse našteto in še več dela kar najbolje. In nič drugače, kot »še več« je delal Vincencij – poznan tudi kot Vinko – Beznik. Prvega novembra, ravno na Dan spomina na mrtve, je v 67. letu starosti umrl. Kljub temu, da se sam ni ravno maral izpostavljati, smo ga mnogi vseeno prepoznali. Prepoznali kot nekoga, ki si zasluži vso čast in spoštovanje.

Vinko Beznik je bil med pripravo za obrambo slovenske suverenosti poveljnik specialne enote policije, katere naloga v času osamosvajanja je bila spremljanje tovorov orožja oziroma zavarovanje prevozov in razmeščanje le-tega po celotni Sloveniji. »Varovanje teh tovorov je bilo dvojno: varovanje pred nasprotnikom ter varovanje pred nami samimi. Večina ljudi namreč ni vedela, za kaj pravzaprav gre in čigavo je to orožje. Včasih smo bili v neprijetnem položaju, ko smo morali legalni oblasti oziroma Policiji govoriti o tem, kaj prevažamo. Včasih se je vse izteklo bolje zaradi osebnih poznanstev, kot pa če bi upoštevali hierarhijo,« je o svoji vlogi pri tej nalogi nekoč dejal Vinko Beznik.

»Poskušam razčistiti in urediti potek dogodkov v obdobju od maja 90 do oktobra 91, koliko je trajala »moja« vojna. Neverjetno, koliko dogodkov, aktivnosti in nalog se je zgodilo v tako kratkem času: med temi množicami manjših, a pomembnih stvari, ki pa nikoli ne bodo prišle v zgodovino.«

»Če bi se kolo časa zavrtelo nazaj in bi predvidel vse te dogodke, pomembne in manj pomembne aktivnosti, velike in majhne naloge, ki smo jih opravljali, in bi jih časovno planiral, bi se oktober 91, umik enot bivše armade iz Slovenije, zgodil mnogo let kasneje.«

»Trdno sem prepričan, hipotetično rečeno, da ob ponovitvi vseh dogodkov, nikoli več ne bi dosegli tako velikih rezultatov v tako kratkem času in s tako majhnimi posledicami. Vse se je obrnilo v našo korist, tudi posledice naših lastnih napak. Pa tudi sreča je bila na naši strani.«

Vincencij (Vinko) Beznik se je rodil 15. julija 1956. Pri svojih 18-ih je z odliko zaključil šolanje v Šoli za miličnike – kadete v Tacnu in bil med leti 1974–1979 napoten na šolanje na vojaško akademijo JLA. Tri letnike je uspešno zaključil v Beogradu, v četrtem letniku pa je opravil specializacijo v obveščevalnem in kontraobveščevalnem centru JLA v Pančevu, kjer je končal diverzantsko šolo kot eden izmed dvaindvajsetih udeležencev iz celotne Jugoslavije. Po končanem študiju je postal inštruktor za protiteroristično delovanje v Centru za usposabljanje in urjenje posebnih in vojnih enot milice na Jasnici, v obdobju 1984–1987 je bil tudi komandir Čete milice za posebne naloge (danes SE) v takratni Zaščitni enoti milice RSNZ, naslednja tri leta pa je bil vodja oz. poveljnik Centra za usposabljanje in urjenje posebnih in vojnih enot milice na Jasnici, v letih 1990-1994 pa Poveljnik Specialne enote Republiškega sekretariata za notranje zadeve, kasneje Ministrstva za notranje zadeve.

Junak Slovenije in Slovencev

Po poskusu razorožitve teritorialne obrambe maja 1990, je bil eden od četverice, ki je na državnem nivoju organizirala Manevrsko strukturo Narodne zaščite. S skupino pripadnikov Čete za posebne naloge, ki so ga poznali in mu zaupali, je v začetku junija istega leta izvedel vpad v zaprto območje (Akcija Gotenica 1990) in tako zagotovil dodatno zavarovanje orožja teritorialne obrambe in milice, ki je bilo skladiščeno na zaprtem območju. Avgusta 1990 je postal prvi poveljnik Specialne enote milice in kasneje Specialne enote policije.

Bil je eden ključnih akterjev slovenske osamosvojitve, ki so 7. septembra 1990 sprejeli strateške dokumente za vojaško zavarovanje osamosvajanja Republike Slovenije. Sestanka so se poleg njega udeležili Igor Bavčar, Janez Janša, Tone Krkovič in Jože Kolenc. Dokumenti so bili podlaga za sklepno fazo organiziranja vojaško-policijske organizacije Manevrske strukture narodne zaščite komponente obeh tako plave kot zelene linije, na kateri je ob napadu Jugoslovanske ljudske armade na samostojno Slovenijo temeljil oboroženi odpor. V dokumentih je bila JLA tudi prvič jasno opredeljena kot morebitni agresor oziroma ključna nevarnost za slovensko osamosvojitev.

Od njega smo se poslovili 4. 11. v Stari Cerkvi

Vinka Beznika so skupaj s hčerama Tajdo in Taro, ženo Anko, dobrimi prijatelji in drugimi bližnjimi na zadnjo pot pospremili vojni veterani 91, z vsemi vojaškimi častmi in tudi mnogi znani obrazi slovenske zgodovine, politike in Policije, pogrešali pa smo predvsem predstavnike Občine Kočevje.

Kot občanu občine Kočevje, v kateri je živel vsa ta leta in jo klical dom, pa mu najvišji predstavniki le-te za njegov prispevek niso naklonili zasluženega spoštovanja.

Peter Ješelnik, Vinkov prijatelj, sorodnik, sovaščan in stanovski kolega, je prvi prijel za mikrofon in spregovoril. Spomnil se je leta 1978, ko ga je službovanje prineslo v naše kraje, na Jasnico, še posebej pa leta 1980, ko je Ješelnik kot mlad miličnik prišel na Jasnico na varovanje objekta. »V tistem obdobju sem te kot domačin spoznal z ljudmi na naših koncih in takrat se je stkalo pravo prijateljstvo med nama,« obdobje izpred 32 let opiše Ješelnik. »Vinko, spominjamo se te in se te bomo kot možakarja, ki se je v Ložinah najbolje počutil v delovnem kombinezonu, s kavbojskim klobukom na glavi… ,« je zbranim predstavil njegovo skromnost in vsem opazno delavno naravnanost. In zaključil … »Vinko, v privatnem in službenem življenju si dostikrat hodil po robu nekih začrtanih pravil in če tega pravila ne bi vsaj malo prekršil, v 90 letih ne bi naredil tega, kar si. V Specialni enoti si večkrat omenil, ko si želel dvigniti moralo: Mi smo NBA Liga. Vinko, ti pa si legenda NBA Lige,« s cmokom v grlu – razumljivo – zaključi Ješelnik.

Peter Ješelnik, Vinkov prijatelj, sorodnik, sovaščan, stanovski kolega.

V imenu Policijskega veteranskega društva Sever – SE je Janez Portir lepo orisal Vinkovo vlogo tako v življenju znancev, širše javnosti in nenazadnje tudi države, v kateri živimo. Dejal je »Ko se je začela »prava vojna« in imeli smo srečo, da smo takrat imeli tebe; Vinko« za poveljnika – Trzin, Toško čelo, Depala vas, Bela cerkev, Mokronog so le nekateri kraji kjer so tvoji specialci posredovali, v nekaterih si nas uspešno vodil ti, v drugih pa si nas usmerjal kot član republiške koordinacije. »Spominov nate, Vinko, je veliko, vsak izmed žalujočih ima svoje, nekatere, tiste, ko si bil naš poveljnik v Četi milice in kasneje v Specialni enoti, pa si delimo. Morda širši javnosti manj poznane, nekatere prezrte, nekatere … še bi lahko našteval, pa se ti raje zahvalim za tvoj prispevek k razvoju vsakega od nas, za tvoje sočutje in pošten odnos do vseh nas, ki smo ti sledili.« Poudaril je tudi Vinkovo skromnost in poštenost. »Nikoli nisi zahteval, da se tebi in enoti priznajo vse zasluge za prispevek k osamosvojitvi Republike Slovenije, žal pa tudi sami nismo poskrbeli, da jih zapišemo in predstavimo javnosti. Žal je s teboj izgubljen tudi velik del spominov, ki so bili le tvoji. Morda se nekoč najde nekdo, ki jih bo, čeprav okrnjene, zapisal.« Zaključil je z besedami, da ostajajo ponosni na Vinka, na svojega nekdanjega poveljnika.

Njegove skromnosti ni spregledala niti aktualna ministrica za notranje zadeve, mag. Tatjana Bobnar, ki je v svojem govoru poudarila še njegovo ljubezen do domovine in do soljudi. »Sanje mnogih generacij o lastni državi so že več kot tri desetletja naša resničnost. Gradil, doživel in živel jo je tudi Vinko Beznik, ključna osebnost slovenske osamosvojitve. Ker je verjel vase in v svoj narod. Kasneje nikoli ni silil v ospredje, pa je tja nedvomno sodil in sodi. Ne le, ker je tvegal življenje, ampak ker je vedel, zakaj. Zato si želim, da bi ti osamosvojitveni dogodki, predvsem pa njegova odločnost in srčnost postali sestavni del naše kolektivne zavesti, da bi jih iskreno ponotranjili ter se jih zavedali na vsakem koraku in obdobju našega življenja.«

Vinko se resda ni izpostavljal v smislu (ali s ciljem) podeljevanja raznih zaslug, nagrad, odličij in podobnih priznanj, ko pa je šlo za pravice posameznikov ali skupin, se je javno izpostavil popolnoma brez zadržkov. In to vedno.

N.Š.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki