Največji krščanski praznik letos praznujemo 9. aprila. Datum velike noči se spreminja in vedno pade med 22. marcem in 25. aprilom, na prvo nedeljo po pomladni polni luni.
Datum velike noči so določili na prvem ekumenskem koncilu v Nikeji, ker je odvisen od judovskega praznika ali pashe, kajti judje se takrat spominjajo osvoboditve izpod Egipta, okrog tega datuma pa naj bi tudi Jezus umrl in vstal.
Jezus Kristus naj bi umrl na veliki petek, takrat tudi utihnejo zvonovi tako pri nas kot marsikje po Evropi, znova se oglasijo na veliko nedeljo, ko naj bi Jezus vstal od mrtvih. Velikonočni maši sledi velikonočni zajtrk.
V pravoslavni cerkvi veliko noč praznujejo pogostokrat več kot teden dni kasneje, kajti za izračun polne lune uporabljajo Metonov ciklus po Julijanskem koledarju, vsakih nekaj let pa se zgodi, da pade na isti datum kot rimokatoliška velika noč.
40-dnevni post se tako zaključi na velikonočno nedeljo, ko se na mizo postavi blagoslovljene pirhe, šunko, hren in potico. Blagoslovljena hrana se pripravi in blagoslovi na veliko soboto.
Pobarvana jajca v rdeče imajo simboliko Kristusove krvi, kljub temu da jih dandanes barvamo v različne barve. Z jajcem je povezano tudi Kristusovo vstajenje, kajti iz njega se izvali piščanec, tako kot je Jezus vstal iz kamnitega groba. Predkrščanske civilizacije pa so častile boginjo Ishtar/Ostara/Eostra ali Easter, od tod tudi angleško ime Velike noči. Bila je boginja plodnosti in ljubezni, prav to pa tudi simbolizira jajce. Šunka simbolizira Jezusovo telo, hren pa žeblje, s katerimi je bil pribit. Potica ali velikonočni kruh ravno zaradi sladkobe simbolizirata Jezusovo trnovo krono.
V času slavja so se že zgodaj v preteklosti začele različne tradicije, najprej barvanje in krašenje jajc, to že v 13. stoletju, ker so Cerkvene oblasti prepovedale jesti jajca pred veliko nočjo, ljudje pa so jih pobarvali v rdečo barvo in to so bila velikonočna jajca ali pirhi. Izraz pirh prihaja iz madžarščine: piros, kar pomeni rdečo barvo. Kasneje se je začelo trkanje s pirhi, skrivanje in iskanje le teh, danes je predvsem popularno krašenje doma v pastelnih barvah, simboli zajčkov ter čokoladna pisana jajčka, ki se jim težko uprejo ne samo otroci, temveč tudi odrasli.
Pobarvajmo jajca z naravnimi barvami
Nekoč so jajca barvali samo z naravnimi barvami, danes pa je to trend, ki se vrača nazaj. Umetna barvila vsebujejo sintetična in zdravju škodljiva azobarvila. Najbolj znano je barvanje s čebulnimi olupki, tako rdečimi kot rjavimi, obstajajo tudi druga naravna barvila, ki jih lahko uporabimo za barvanje.
Rumena jajca dobimo, če jih na trdo skuhamo v kamilicah, kurkumi ali pomarančnih olupkih.
Oranžne pirhe dobimo, če jih kuhamo s čilijem v prahu.
Zelena jajca pobarvamo s peteršiljem, koprivo ali špinačo.
V rdečo barvo jih lahko pobarvamo z malinovcem ali rdečo peso.
V modro jih pobarvamo z borovnicami, črnem ribezu ali rdečem zelju.
Prav posebne vijolične pirhe s kristalčki pa dobimo, če jih skuhamo v teranu ali modri frankinji.
Belokranjska pisanica – živa kulturna dediščina
Belokranjska pisanica je velikonočno jajce, ki je največkrat izpihano ter porisano z voskom v tehniki batik. Zelo pogosto so pisanice bele, rdeče in črne barve, pobarvana z industrijskimi barvami. Na začetku so risali geometrijske in nabožne motive ter srca, kasneje tudi cvetlične motive. Najprej so se pojavili pobožni napisi (Aleluja!), kasneje pa tudi posvetni (za spomin, vse najboljše za rojstni dan). Pri belokranjskih pisanicah gre pravzaprav za tehniko, ki jo uporabljajo v Adlešičih. V Metliki jajcem pravijo drsanke, ker jih “zdrsajo” oziroma spraskajo z nožem. Na drsankah se pojavljajo cvetlični vzorci, motivi travniškega cvetja, žitnega klasja in grozdja.
Potica ali nekoč “povitica”
Potica se prvič pojavi v zapisih Primoža Trubarja v 16. stoletju prvi recept zanjo pa je objavil Janez Vajkard Valvasor v letu 1698.
Izraz za potico prihaja iz povitica, povtica, potvica, kajti gre za povito testo z nadevom.
Šele od 19. stoletja dalje ji enotno pravimo potica. Slovenski potičnik mora imeti navpična rebra, vodoravna izhajajo iz germanskega kulturnega prostora. Po zaslugi Melanije Trump ter papeža Frančiška je potica dobila svetovno razpoznavnost. Včasih so delali potice s suhim sadjem in medom, danes pa je najbolj popularna orehova. Takoj za njo je pehtranova, nekoliko manj popularne pa so potratna, kokosova in ostale. Potica je lahko tudi slana, poznamo ocvirkovo, špehovko ter drobnjakovo slano potico. Za dobro potico so v prvi vrsti pomembne kakovostne sestavine. Na en kilogram moke moramo dati eno kocko in pol kvasa, kajti sladko testo vsebuje več rumenjakov in masla kot slano, zato težje vzhaja. Preden začnemo s peko, postavimo vse testenine na pult, da se ogrejejo na sobno temperaturo. Za mazav nadev orehom dodamo malce kisle smetane ali pa rahlo stepen sneg iz beljakov, da zrahlja nadev. Ko jo damo v pekač je ne smemo pozabiti prepikati z lesenim nabodalom. Tako bo zrak lažje izhlapel in testo ne bo odstopilo od nadeva. Enako se zgodi, če je nadev prevlažen, v tem primeru lahko dodamo drobtine.
Izognimo se težavam z želodcem
Čeprav je velika noč bogato založena z dobrotami, zaradi zdravja ni za pretiravati s hrano. Ne pojejte preveč jajc, kajti poleg vseh zdravih hranil vsebujejo tudi precejšen delež holesterola. Sladka potica vpliva na dvig sladkorja v krvi, kar ni dobro, če ste nagnjeni k diabetesu. Ker so orehi težki in mastni, letos raje izberite pehtranovo potico. Čeprav je hren zdrav, tudi njega ne smete pojesti preveč, saj lahko povzroči krvavitev iz ledvic. Izogibati bi se ga morali tisti, ki imajo težave z želodcem, s ščitnico in ledvicami, prav tako pa tudi nosečnice, doječe matere in otroci. Pojejte 3-5 manjših obrokov na dan, večerjajte pa vsaj 3 ure pred spanjem, tako bo prebava v teh prazničnih dneh mnogo bolj urejena.
DB.