Ob mednarodnem dnevu muzejev so v Narodni galeriji podelili Valvasorjeva odličja za leto 2022 za izjemne dosežke v muzejstvu. Slovensko muzejsko društvo je tokrat podelilo Valvasorjevo nagrado za enkratne dosežke stalni razstavi v Muzeju Ribnica Suhorobarstvo in Lončarstvo ter avtorski skupini, ki jo sestavljajo Polona Rigler Grm, Marina Gradišnik in Vasja Zidar.
Pionirsko vlogo pri postavitvi Razstave o suhorobarstvu in lončarstvu v prostorih Muzeja Ribnica, za obzidjem gradu, je pred 60 leti odigral vsestranski Janko Trošt. Bil je dolgoletni ravnatelj in učitelj ribniške meščanske šole, zborovodja, zgodbar ter človek, ki se je ukvarjal tudi z raziskovanjem, topografijo, slikarstvom in lutkarstvom. Janko Trošt je bil tudi ustanovitelj muzeja v Idriji. Na razstavo o suhorobarstvu in lončarstvu, ki je prikazovala tradicijo ene najbolj prepoznavnih obrti v deželi suhe robe, si je v tem času ogledalo deset tisoč obiskovalcev. Hkrati pa se je pokazala potreba po premestitvi postavitve v drug prostor, da bi še bolj poudarili vpogled v to preteklost.
V novih prostorih še bolj pregledna
Od maja lani suhorobarstvo in lončarstvo domujeta v smiselno in pregledno urejenem prvem nadstropju Rokodelskega centra, ki se je nekoč nahaja na pristavi Ribniškega gradu Marof. Prenovljeno stalno razstavo pod tem imenom so odprli ob lanskem Mednarodnem muzejskem dnevu. Na razstavi je prikazana pregledna zgodovina suhorobarske obrti skozi stoletja, ki vključuje letnice, dogodke, utrinke in dejanja. Polona Grm Rigler je to prepoznala kot izjemno pomembno, kar je prepoznala tudi ocenjevalna komisija.
V novih prostorih, ki so dostopni tudi za gibalno ovirane, so združene vsebine rokodelske in lončarske tradicije ter zgodovinski dejavniki, ki ustvarjajo ambientalno podobo. Posebno vlogo ima hiša, ki predstavlja topel dom in ognjišče. Iz te hiše je Ribničan Urban, po cajl’m svajt’ znan; potujoči trgovec, svoje ime v svet ponesel s prodajo sit in rešet, širil obzorja in tudi hudomušnost. S svojimi kakovostnimi izdelki je prepričeval ljudi v nakup, obogaten z izkušnjami, doživetji in znanjem. Kljub temu, da ni bil vedno bogato poplačan, se je vedno vrnil v topel dom, ob svoje ognjišče.
Prodajal je s krošnjo, kasneje s kanoni (po monarhiji, Istri), nato z vozovi (do Srbije na vzhodu in ogrskih državah na severu), z bicikli, s tovornjaki, na sejmih … Preživel je mnogo gorja, različne države, sistemi in vladarji, in kot trgovec se danes še kako dobro znajde v “pajkovi mreži” svetovnih tehnologij. Sledi času in prodaja tudi preko spleta. ’St hval’t se ne smajm, le tülku vam povajm, de take ruobe naj,ne ljat? ne drgej, kitica je del Ribniške himne, ki je bila zdumarju v zibelko dana pred skoraj 200 leti. In danes jo še vedno radi prepevajo potujoči trgovci, ki vas bodo ob obisku razstave (v digitalni različici) tudi nagovorili.
Podrejen je moral biti Avstriji
»Enkrat boš sleparil, pa ne boš nikoli več prodal. Zakaj so imeli Ribničane za največje osle? Zato, ker si Ribničan sam natovori na ramo, oslu pa drugi. So rekli, poglej osla, kako nosi,« so modrosti in tudi resnica, ki jih je pred približno 30 leti objektiv kamera ujela pri nekem krošnjarju v Kotu pri Rakitnici. Ribničani so morali imeti tudi krošnjarski potni list. Po zakonu iz leta 1862 je bilo določeno, da so to dejavnost lahko opravljali le tisti, ki so dopolnili 24 let, bili zdravi, brez očitnih znakov bolezni, niso bili kaznovani in krivi težjih prekrškov ter seveda podrejeni Avstriji.
V novih prostorih so v kotičkih poskrbljene pedagoške in zabavne vsebine za najmlajše, kar še dodatno poudarja pomembnost razstave. Obiskovalci se bodo lahko preizkusili v kvizu, kjer bodo lahko preverili svoje znanje o suhorobarstvu, lončarstvu ali zdumarstvu. Torej, pridite v Ribnico kot lastovke, ravno tako kot je Ribničan vsako leto kot lastovka odhajal v svet. Vabljeni!
(mgć)