E-UTRIP
Jože Primc, legenda novinarstva naših krajev.
Featured Dobro je vedeti Kočevje Novice Politika Zanimivosti In zabava

Jože Primc: Neznanje ali (nalašč) zamolčana zgodovina?

Dolenjski list iz Novega mesta, v času Jugoslavije tednik z največjo pokrajinsko naklado, je nedolgo tega na praznični torti upihnil 55. svečko delovanja. Korenine njegove priljubljenosti so pognali številni novinarji s prepoznavnim in predvsem pogumnim slogom pisanja, saj so v »svinčenih časih« marsikateri prispevki močno dišali po politični pluralnosti.

Jože Primc je skoraj tri desetletja za Dolenjca poročal s širšega Kočevsko-Ribniškega, tudi iz Velikih Lašč in Dobrepolja. Objektiv njegovega fotoaparata, predvsem pa iskriva časnikarska žilica, je dostikrat usekala mimo volje tedanje (partijske) oblasti, zato so njegovi prispevki tedanjim voditeljem večkrat belili lase. Zaradi bridkega jezika je moral navsezadnje kot mlad novinar zapustiti rojstno Novo mesto, a se svoji pronicljivosti niti v novem okolju ni odpovedal. Njegove večletne kratke, jedrnate in sporočilne zbadljivke »Medved sprašuje, občan odgovarja« so na tnal postavljale družbeno politične in gospodarske razmere, ki jih je ustvarjal takratni čas.

Napisal je več knjig in publikacij, tudi Okamnelega moža…

… v katerem so mnogi prvič prisluhnili uri resnice (beri zgodovine) po spremembi hrvaške ustave, v kateri se veliko piše o tem, ali so Slovenci avtohtona manjšina na Hrvaškem. Žal so v teh razpravah premalo sodelovali tisti, ki so najbolj poklicani za to – zgodovinarji in slavisti. »Ali je za molk zaradi neznanja ali imajo za bregom kaj drugega?« se sprašuje Primc, ki je preko številnih prispevkov – v njih so govorili ljudje z obeh bregov zdajšnjih mejnih rek – ter nekaterih izdanih publikacij (knjižic) vedno enakovredno obravnaval slovenske in hrvaške kraje tega območja.

Pravljične zgodbe v dolini enotnega kulturnega in jezičnega prostora…

… pa ne zaradi lastnega subjektivizma, ampak predvsem zaradi zgodovinskih dejstev. Zajel je tako vso slovensko kot hrvaško obalo Čabranke in Kolpe, torej tudi tisto danes hrvaško območje, kjer avtohtoni prebivalci ne znajo izgovarjati »mehki č«. Ob prvih obiskih teh krajev ga je še posebej presenetilo, da tudi na Hrvaškem govorijo lepšo slovenščino kot marsikje v Sloveniji. Med nabiranjem zgodb se je tudi na Hrvaškem pogovarjal po slovensko.

Zgodbe okamnelega moža (gre za skupino pripovedi o tem, zakaj je mož, ki je šel iz Ribjeka v Loško steno lovit in opravljat druga dela, okamenel) je intenzivneje nabiral deset let, na delu južne meje Slovenije do Babnega polja preko Čabra, Osilnice, Gerova, Kostela pa tja do Predgrada oziroma Dola.

Kraje, ki jih je kot novinar obiskoval od leta 1961, so že pred drugo svetovno vojno razni pisci primerjali s Švico, namreč, tod so v času okupacije Italijani govorili, da bodo tu naredili “drugo Švico”.

Vedno so si lastili slovensko ozemlje

“Sprva je to območje sodilo pod Oglejske patriarhe, nato, od leta 1247 pod Ortenburžane, ki so sem največ naseljevali tlačane in obrtnike s svojih posestev na Gorenjskem in Koroškem. Po njihovem izumrtju leta 1418 so tukajšnji kraji nato spadali pod Celjane, za časa turških upadov pa so se tu med Slovence pomešali uskoki (po letu 1500). Nato je sledilo obdobje, ko so si začeli večje dele takratnega gospostva prisvajati s potvarjanjem listin Frankopani in Zrinski, kar sem odkril v hrvaških virih, v slovenskih pa nisem o prisvajanju s potvarjanjem listin našel nič, razen v člankih zgodovinarja Ivana Simoniča, ki je pisal, da je šlo za nasilna prisvajanja štirih kvadratnih milj (!?) kočevskega gospostva, to je takrat segalo do Grobniškega polja pri Reki. V hrvaških virih sem odkril, da so Hrvatje nameravali leta 1670 prodreti v Kranjsko do Kočevja in so imeli v ta namen v Brodu na Kolpi že pripravljenih 800 oboroženih mož. Vodil naj bi jih nek tamkajšnji župnik. Nadaljnje prodiranje Frankopanov na Kočevsko je bilo zaustavljeno le zato, ker so Habsburžani odkrili zaroto Zrnskih in Frankopanov proti njim in Petra Zrinjskega in Krsto Frankopana 1671 obglavili,« je zapisal Jože Primc.

V dobrih odnosih, ja! Nikar pa hlapci…

Osvajanje Kočevskega se je kasneje nadaljevalo, saj je območje današnje občine Osilnica in KS Draga sodilo za čas stare Jugoslavije večinoma v savsko (hrvaško) banovino in le krajši čas v dravsko (slovensko) banovino, na kar Hrvatje še danes opozarjajo.

Knjiga Okameneli mož in le malo kasneje knjiga že pokojnega zgodovinarja Vlada Habjana z naslovom Mejniki slovenske zgodovine kljub nekaterim razlikam ugotavljata, da danes na Hrvaškem ozemlju živijo še vedno avtohtoni Slovenci, čeprav so jih Hrvati pred leti iz svoje ustave črtali kot manjšino.

»Kljub vsemu menim,« nadaljuje Jože Primc, »da moramo biti Slovenci v dobrih odnosih s sosednjimi državami, vendar ne hlapčevski, kot to žal zveni danes.« Upoštevati pa moramo dejstva, ki jih potrjuje naša zgodovina, da so nemara vsa ozemlja, kjer so prebivali Slovenci, nameravale prilastiti sosednje države, kar jim je tudi uspevalo in jim očitno še vedno. Tako smo doslej izgubili kar dve tretjini nekdaj s Slovenci poseljenega ozemlja.

Med drugo svetovno vojno so si naši trije sosedi Slovenijo popolnoma razdelili: Prekmurje Madžari, do Save in Gorenjske Nemci, Primorsko, Dolenjsko, Notranjsko Italijani, Hrvati pa so imeli v načrtih osvajanje Bele krajine.

Ko imajo politiki kratko pamet

Takšna razdelitev je tudi danes glavni cilj naših sosedov ali vsaj nekaterih njihovih strank, četudi smo vsi v združeni Evropi. Naši politiki pa jim – (tudi) zaradi nepoznavanja zgodovinskih dejstev – nasedajo in pristajajo na razprave kot o staroavstrijski (nemški) manjšini, ezulih, fojbah, Piranskemu zalivu…

»Poglejte, kam je pripeljalo to »črevesje« okoli določanja naše južne meje: Nikjer nisem bral ali slišal, razen nekaterih posameznikov, na primer Jelinčič in še kdo, da bi naša stran vedela za ta prisvajanja v preteklosti in bila zato bolj previdna pri določevanju meje. Zdi se mi, da nam, Slovencem, vsak dan odščipnejo kakšen meter našega ozemlja, mi (pravzaprav politiki) pa pod sojem bruseljskih žarometov vse to opazujemo, češ, »kaj nam pa morejo,« saj za nas skrbi mati domovina – Evropska unija. Že, že, prav je, da smo pod streho združene celine, a svoje interese moramo zaradi tega še bolj braniti,« je še dejal Jože Primc.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki