»Vse kar zasadim na vrtu, njivi, moram pred divjadjo (zvermi) obvarovati z ograjo. Tudi slivo in jabolko. Nedaleč od doma, v soteski žuboreče reke, je postavljena še višja ograja. Torej najmanj dvakrat sem obdan z žico,« občutek tesnobe opiše Zlatko Malnar iz Drage. Za slednjo se je te dni zgrnila množica mož v modrem (z vozili in opremo), ki tudi na tem območju državljane, tako pravijo, varuje pred begunci. »Ne rečem, da jih ni, a spet ne toliko, da bi jih bilo na vsakem koraku, kot se nenehno govori,« je izračunal Zlatko, ki je kot revirni gozdar vsak dan, kot je dejal, »med bukvami in smrekami«.
V Dragarski dolini vse več živali, tudi medvedov
Je pa v Dragarski dolini, to so vasi od Lazca do Črnega Potoka, v občini Loški Potok, vse več živali, medvedov pa, da se ti zmeša. V teh krajih je demografska statistka že skrb vzbujajoča, župniki opravijo več deset pogrebov na leto, krstijo pa enega ali dva otroka, včasih nobenega. Zato, ker ni ljudi, saj so v zadnjih letih ostali brez prigaranih civilizacijskih dobrin; nazadnje so jim zaprli podružnično šolo, pred tem pa so ključavnice na vrata dali trgovini, banki, gostilni, pošti, zdravstveni postaji.
Državljani na obeh bregovih rek “talci” neprodušne meje
»Kaj nam pomagajo naravne lepote in nedotaknjena narava,« pritrdijo sogovorniki, ki so, kot so dejali, ubogljivo prestali čas »državne izolacije« zaradi Covida-19, a se izredne razmere pri njih še nadaljujejo, čeprav je epidemiji s prvim junijem (uradno) odbila zadnja ura. Do peščice tam živečih je bila oblast sicer ves čas nenaklonjena, sedaj še bolj. Se jih celo boji? So nevarni, ugibajo. Zakaj? Mejni prehodi vzdolž Kolpe (od Broda na Kolpi) proti izviru v Gorskem Kotarju, kjer se v Osilnici v njeno korito zlije najmočnejši pritok, reka Čabranka, so namreč od 18. marca še naprej zaprti. Ključi za prehod čez mostove na Kolpi v Kužlju in Grintovcu ter čez Čabranko v Osilnici in bližnji Papeži ter Črnem Potoku so namreč od takrat še vedno »skriti na varnem«, zapornice na meddržavnih prehodih Sela-Zamost pri Osilnici ter Podplanina-Čabar in malo obmejnem prehodu Novi Kot-Prezid pa na tleh. Državljani, veliko jih je tudi v rodbinskih (družinskih) zvezah in z dvojno lastnino, so na obeh bregovih rek tako še naprej talci neprodušne meje, ki je v »dolini solz« (udomačeno ime za te kraje) dolga okoli 80 kilometrov.
Dolžina poti se je za nekatere podeseterila
»Od 400 prebivalcev, kolikor so ji našteli pred 30-imi leti, jih je danes v Dragarski dolini več kot polovica manj. Kar precej se jih še vedno vozi v službe na Hrvaško, enako tudi sosedov k nam. Omenjeni prehodi seveda skrajšajo pot, ki je sicer zanemarljiva, zadnje tri mesece pa se je za nekatere celo podeseterila,« z izračunom postreže Zlatko Malnar.
Njegova soproga kruh služi v zobni ordinaciji v hrvaškem Prezidu, on pa kot gozdar pokriva območje enote Osilnica. Pot ju od doma pelje skozi Travo do 15 minut oddaljenega prehoda Podplanina, od koder gre on po hrvaški poti do dežele Petra Klepca (Osilnice), kjer še enkrat prestopi mejo, potrebuje še dvajset minut vožnje, družica kakšno minuto več do Prezida. Virus je tudi njima izrisal nove poti. On ob lepem vremenu ubira makadamsko (dolgo) smer skozi goste gozdove do Strme Rebri, za kar porabi skoraj dve uri, in se tam spusti v Osilnico, včasih pa mora čez Ribnico in Kočevje, ko na mejnem prehodu Petrina po vijugavi in ozki cesti zavije proti službi. Ta (pol) lok je dolg skoraj sto kilometrov, z vrnitvijo domov pa pot nanese še enkrat več zaradi zapornice, ki mu je spuščena pred nosom, v Podplanini.
Soproga Matije Turka do službe od marca potuje mimo Loškega Potoka in Nove vasi, čez mejni prehod Babno Polje, in prevozi 50 enosmernih kilometrov na dan. V Delnicah ima bolno mamo. Praviloma je do nje potrebovala, potem ko je na mostu zavila levo, ob bregovih mejnih rek slabo šolsko uro vožnje, sedaj pa več kot dve »polni«. Mora namreč po isti trasi, z mostu v nasprotno smer, kot njena znanka iz Drage, do Prezida, od koder z vožnjo nadaljuje nazaj proti Čabru in mimo svoje hiše.
Zlatko Malnar: »Ukrepi prečkanja meja ljudi spravljajo ob živce.« 
Mejni prehod Novi Pot – Prezid 
Črni Potok, vas med Čabranko in visokimi stenami 
Izmenjava osnovnih dobrin tudi kar skozi ograjo
Vici, Vurhi, Črni Potok, Pungart in Podplanina so slovenske, sicer redko poseljene vasi nad Čabranko. Ljudje po osnovna živila od nekdaj zaradi bližine hodijo v Čabranske trgovine, ta čas pa v 30 kilometrov oddaljeni Loški Potok. A se nekako znajdejo, smo slišali. Nekateri celo tako, da jim sosedje kruh in potrebščine prinašajo do žične ograje, oni njim pa denar. Nek podjetnik je lahko spravil traktor čez mejo do Čabra, da bi tam opravil delo pa je moral tudi on čez Prezid.
Temu se ni mogel načuditi upokojenec Jože Ješelnik iz Drage, ki je te dni ob mehčanju ukrepov iz Nemčije nemoteno peljal čez mej treh držav do svojega doma. Rojaki pa v blokadi. Višje nad dragarsko dolino sta hribovski vasi Stari in Novi Kot. Prezid je lučaj čez mejo. »Žena dela v Kovinoplastiki v Starem trgu. Dvajset minut je daleč do tam, seveda ob prehodnosti čez malo obmejni prehod. Sedaj pa se tudi ona pelje okoli, z drugimi,« se tudi Marjana Cimpirča iz Novega Kota čudi, da oblast ne prisluhne vsaj ljudem ob meji in jim omogoči dnevno prečkanje slednje. Saj gre za kruh in ne za igre.
(mgć)