Po nizu pustolovščin, zabave, počitka, morja in sonca, se šolarji vračajo v šolske klopi. Septembrski dnevi marsikomu prinašajo veselje, na drugi strani tudi breme. Začetek šolskega leta predstavlja določen stres – staršem in otrokom. Osnovno šolo Stara Cerkev bo letos obiskovalo okrog 307 otrok. Psihologinja, svetovalna delavka na šoli Nevenka Kovač je povedala nekaj besed o pričakovanjih in zahtevah, ki iz vseh strani postajajo čedalje večje.
Ali opažate, da so učenci in starši postali bolj zahtevni?
To je težko objektivno oceniti. Vprašanje je tudi, kaj menimo z besedo »zahtevni«. Želeno je, da so učenci in starši zahtevni v smislu pričakovanj po dobrem znanju, odnosih, če so tudi sami pripravljeni pri tem sodelovati. Ne želimo pa si zahtevnosti v smislu enostranskih pričakovanj, kjer se zahteve naslavlja samo na šolo.
Kakšne cilje si je, kot starš in kot učenec, pomembno postaviti v začetku leta?
Cilje, ki so pomembni zanje in ne za druge. Nekomu je lahko cilj znanje, drugemu ocena, tretjemu dosežki na tekmovanjih, četrtemu odnosi s sošolci in še bi lahko naštevali. Glavni cilj naj bi bilo znanje in ne ocena, vendar so tudi ocene pomembne (npr. za vpis v določene srednje šole, za pridobitev Zoisove štipendije … ). Predvsem naj bi bili cilji opredeljeni tako, da jih je možno preveriti, kar je pri ocenah lažje narediti kot pri znanju. Npr. cilj »imel bom boljše ocene« ni jasen. Primer ustreznejšega cilja je: »Pri matematiki bom dvignil oceno iz 2 na 3.« Jasna naj bo tudi pot, kako bo ta cilj dosegel, kaj bo naredil za to. Npr. »pri pouku bom poslušal in sodeloval; pisal bom domače naloge; vsak dan se bom učil eno uro«.
Kako reagirati, ko se kaj zalomi? Tako v smislu učenja, kot vedenja?
Če smo si v začetku leta zastavili cilje in ugotovimo, da se ne uresničujejo, najprej naredimo analizo, da ugotovimo, zakaj. Zastavimo si vprašanja kot: »Ali je cilj postavljen previsoko, ali ni dovolj jasno, kaj delam za ta cilj, kaj še lahko storim, ipd.« Glede na odgovore spremenimo svoje ravnanje. Učenci to lahko naredijo sami, skupaj s starši ali prosijo za pomoč učitelje, svetovalni delavki v šoli oz. ustreznega strokovnjaka zunaj šole. Ob tem lahko povzamemo mag. Janija Prgića, katerega navdihujoče predavanje smo poslušali učitelji OŠ Stara Cerkev konec avgusta:
»Običajen odziv na problem je, da najprej pademo »pod črto« v iskanje opravičil, krivcev, zanikanje ali samoobtoževanja, ni pa se dobro tu dolgo zadrževati. Čim prej je potrebno iskati rešitve in narediti ustrezne korake, da se dvignemo »nad črto«, sicer se lahko vdamo in je potem veliko težje »splezati gor«.
Kakšne podpore so (v okviru šole) v tej situaciji deležni učenci?
V šoli smo učitelji in strokovni delavci, ki smo zelo veseli, če se učenci ali starši sami obrnejo po pomoč. Ob skupnem delu v isto smer ni mogoče, da ne bi prišli do rešitev.