V Poljanski dolini Predgrajci (Predgrad) in Starotržani (Stari trg) od nekdaj stalnim dogodkom dodajo nove zgodbe, še bolj žlahtne. Tako je oživela s snegom pokrita Čredniška pot, ki je peljala od igrišča v Starem trgu, v smeri Prelesja in Dola ob Kolpi ter gor vodno do Vrta. V tej vasici je bil pred 64 leti rojen najbolj prepoznavni mož teh krajev, glasbenik Toni Verderber, ki je k uku, seveda peš, vsak dan hodil v deset kilometrov oddaljeno Osnovno šolo v Predgrad. Pozimi sta starša našla za nadobudneža namestitev pri Jonkeju, kjer si je Toni čas krajšal s še nekaj sošolci, prav tako iz oddaljenih vasi.
Nekega dne, bilo je na Antonje (Antonovo), jo je sedemletni deček, v visokem snegu, zmrzali in ledenem vetru, ki je pihal iz Gorskega kotarja, mahnil peš proti rojstni vasi. »Kaj jaz to vidim? Neka majhna glavica se od daleč bliža proti domu,« je ugibala Tonijeva mama in kmalu od veselja zavriskala: »Prišel je naš sinek Tonček. Nič ni povedal.«
»Imamo zgodbo, ki bi jo bilo treba obuditi in umestiti v našo kulturno dediščino. Kako?« so se svojčas spraševali člani Polanskega društva, ki zajema kulturo, šport in turizem, čigar član je tudi Toni, ki že 40 let živi v Starem trgu.
»Tako,« je kmalu padel predlog, da bodo organizirali prvi Tonijev (zimski) pohod po njegovih šolskih stezicah. Nihče temu ni nasprotoval. Še več.
Po obilnem sneženju se je Stari trg prebudil v jasno, hladno snežno lesketajoče jutro. 75 pohodnikov se je po okrepčilu – dobrote so pripravile članice društva – podalo na desetkilometrsko pot. Pot, ki so jo ovirale pod težo snega padle veje, je prebujala stara čustva.
Dobrote iz domačih krajev
»To je kičasto lepo in noro,« navdušenja nad zimsko idilo ni skrivala Božena Majerle iz Jelenje vasi. Na prvi postojanki v Dolu, na Turistični kmetiji pri Majerletovih, se je družba izdatno okrepčala z lokalnimi dobrotami. Nato so ob reki Kolpi, ki je imela hiter tok v primerjavi s tisto lenobno poletno rečico, nadaljevali do cilja, v Vrtu, kamor se je – kljub slabemu vremenu – z zalogami hrane in pijače prebila Tonijeva družica Irena. »Bog naj te blagoslovi,« so jo pozdravili.
Po slabih štirih urah pohoda je Toni v roke vzel harmoniko (drugi pa so neutrudno plesali in peli) in vmes prepeval številne ljudske pesmi o domu, o dišečem kruhu, o mami in lepotici Kolpi. Pesem “Vračam se domov” pa je bila kot nalašč za obuditev tega dogodka. Zadnja kitica omenjene pesmi se konča z verzom … Kakor v pravljici … »In del te pravljice smo vsi mi, danes zbrani tu,« je Toni milozvočno vlekel meh.
Ob letu osorej
»Moram priznati, da me je ob teh belokranjskih vižah neslo tako kot včasih, ko sem bil del Tonijevega ansambla,« se prepevanju ni mogel upreti niti basist Pavel Šterk, ki je poskrbel za prevoz pohodnikov do Starega trga. Marljivi Polanci pa so se razšli s sklepom, da se ob letu osorej spet dobijo na drugem Tonijevem pohodu. Pred tem pa vabijo na spomladanski pohod po Čredniški (pastirski) poti.
(mgć)