V naselju Finkovo, oddaljenemu poldrugi kilometer po ozki asfaltni poti od »Vahtnice« (nekoč je bila tu hišica za čuvaje železniške proge), ki je tudi meja med občinama Ribnico in Velike Lašče, je od leta 1996 dom 50-letne Sabine Prijatelj, rojene v Kranju. Kakšen mesec pred tem je stkano poznanstvo z izbrancem Darkom leta 2002 okronala s poroko na ljubljanskem gradu. Sabina se je na novi dom kljub, kot je dejala, trpečim spominom in križem, ki jih je morala nositi, lepo vživela.
»Že takrat je bila epilepsija grenko spoznanje, moja usoda, ki mi je pokopala nedolžne otroške sanje o srečni mladosti. A z njo bo treba živeti, sem se še kako dobro zavedala. Pa pustimo to, kot tudi borbo za uveljavitev socialnih pravic, pravic do zdravljenja, pokojnine po očetu in še kaj,« se Sabini rahlo orosijo oči. Z možem, ki je dolga leta skrbel za mamo na vozičku, zato mu je bila bolezen družice toliko bližja, sta lepo (s prihranki, ki so seveda kmalu skopneli) uredila staro hišo in okolico ter poskrbela za odraščanje sina. »Darko je v pokoju, sedaj imamo več skupnega časa, navsezadnje tudi za spopad z vsakdanjimi težavami,« nadaljuje.
Ne pustita se prelisičiti
Vozniškega izpita nista delala, čeprav se je glava družine 30 let z avtobusom v službo vozil v Ljubljano, za Sabino, ki si ga je sicer zelo želela, pa je bolezen še naprej ovira. A se kljub temu ne pustita prelisičiti, vsaj ne, ko ju je voznik dostavnega podjetja DPD želel zavesti.
»Ker nisva tako mobilna, od pošte, trgovine, bencinske črpalke pa oddaljena več deset kilometrov, precej stvari naročava po hitri pošti. Nekega dne je pri nas zapadlo snega komaj za spoznaj, če sem natančen dober centimeter. Ponoči je pobelilo vzpetino, kjer imava dom, toliko ga je bilo tudi na cesti,« Darko tekoče razlaga. Voznik, ki se je ustavil na ravnini, ga je poklical in dejal, da nimajo splužene ceste, zato se ne upa do njih. Povrh so mu pnevmatike skoraj brez profila, če bi rinil v klanec, bi lahko zdrsnil z ceste. Darko tega sicer ni mogel verjeti, vseeno mu je odvrnil, da tudi na Ribniškem ceste plužijo šele, ko ga zapade deset in več centimetrov in da ni nobenega razloga za omahovanje. »Ko je še naprej trdil, da zanj vozne razmere niso ugodne, sem mu dejal, da naj iz mene ne brije več norca,« je Darka še bolj razjezilo.
Klical je na policijo
Ker je naročen izdelek pač nujno potreboval, se je vseeno spustil po klancu, a glej ga zlomka. Ko ga je voznik videl, je počasi odpeljal. Poklical je na policijo, kar mu je sicer že prej omenil v pogovoru. Komandirju v Ribnici je naznanil, da v to smer pelje vozilo, ki je po besedah voznika skoraj brez profila na pnevmatikah. Naj ukrepajo.
Teden pozneje mu je isti voznik, ko je bila okolica zelena, naročeno le pripeljal. Da se dostava z vztrajnim pričevanjem o zasneženi cesti – v krajih na Ribniškem ga lahko zapade tudi aprila – ne bi več ponovila, je Darko poklical tudi v podjetje. »Ja, mi šoferje ne moremo obremenjevati, če ugotovijo, da razmere za dostavo niso primerne, saj bi se lahko pripetila kakšna nesreča, do stranke pač ne pridejo,« mu je odgovorila uslužbenka po tem, ko ji je podrobno odstrl dogodek prejšnjega tedna. In tudi to, da se vsi, tudi poštarji, do njih brez težav pripeljejo, ko je na cesti tudi 20 centimetrov snega, seveda s predpisano globino pnevmatik, ki se oprijemljejo ceste.
Postaji v Podpoljanah in na Resljevi
»V vasi stalno živiva le midva. Zato je, če temu lahko rečem, borba za obstoj še toliko bolj poudarjena. Tako sem pred leti napela moči za ureditev avtobusnega postajališča v Podpoljanah, lučaj od »Vahtnice«, od katere je do našega doma kilometer. V teku so prizadevanja, da bi tod omejili hitrost vožnje 50 kilometrov na uro in uredili prehod za pešce,« je ponosna Sabina.
Mož ji je pomagal pri zbiranju podpisov podpore po krajevni skupnosti. Na Direkciji za ceste so prisluhnili. »Kočevar«, to je avtobus, ki pelje med Ljubljano in Kočevjem, se ustavi pod hišo, prej pa sta morala poldrugi kilometer peš, ob robu prometne ceste, do postaj bodisi v Prilesju ali Dolenjih Podpoljanah. A to ni vse. Uspelo ji je, da je potnikom s Kočevskega, ki so vezani na preglede v Kliničnem centru (tudi sama je med njimi) ali tržnico lahko izstopijo na (novem) postajališču, na Resljevi cesti.
Ustavna pravica do zdrave pitne vode
»Vas leži 611 metrov visoko in nima vodovoda; vprašanje je, če ga bo sploh kdaj dobila. Zato smo ribniškega župana rotili, da naj nam kot občanom, ki imajo ustavno pravico do pitne vode, to tudi zagotovi. Odzval se je tako, da nam gasilci brezplačno, prej smo morali za en dovoz odšteti 25 evrov, z cisternami vodo dovažajo v 15 kubični zalogovnik, v manjši, pet kubični, pa se zbira kapnica,« je zakoncema naposled odleglo.
(mgć)