Muzejska lokomotiva na paro, izdelana leta 1900, z oznako JŽ-153-006, težka kar 64 ton, stoji na posebnem tiru ob železniški postaji v Kočevju. Leta 1897 jo je ustvaril in 1908 še izboljšal Karl Gölsdorf, avstrijski konstruktor svetovnega slovesa.
Je simbol skorajšnjega začetka ponovne vzpostavitve potniškega vlaka med Kočevjem in Ljubljano – tega so ukinili pred več kot 40-imi leti – in še posebej tovornega prometa, ki se je odvijal dvajset let nazaj, seveda z močnejšimi (dizelskimi) lokomotivami. »Ravno zaradi zgodovine bo treba to majhno, vztrajno, kot smo ji včasih rekli, »zverinico« še posebej ohranjati,« priporoča Mladen Bogić, do pred dvema letoma ravnatelj Železniškega muzeja Slovenski železnic, ki verjame, da bo lokalni skupnosti uspelo lokomotivo pred vandali zaščititi s posebno ograjo in nadstreškom, po načrtu, ki ga je sam pripravil.
Iz Kočevja odhaja lokomotiva na paro
V kratkem bo železniško postajo zapustila lokomotiva na paro, ki je bila pred leti iz Ljubljane deponirana v Kočevje, saj zanjo niso našli prostora na tirih v glavnem mestu. Nanjo so vezane številne zgodbe in prigode, tudi tista iz leta 2011, ko sta iniciativna skupina za obnovo te lokomotive in Klub mladih Kočevje s projektom »S staro lokomotivo v nove zgodbe« skušala to tehnično dediščino rešiti pred propadanjem. In sicer tako, da so delno preuredili nekdanjo kurilnico, zgrajeno leta 1893 ob odprtju proge, in v njo po svoje zaščiteno lokomotivo tudi spravili. Seveda v upanju, da bo za vselej ostala v Kočevju. Žal temu ne bo tako.
Poleg lokomotive z oznako JŽ 22-092, edine iz te serije v Sloveniji, izdelane leta 1914 na Madžarskem, ki naj bi v najslabšem primeru, ker ni bil izkazan interes, da bi ostala v Kočevju, končala celo v starem železu, bodo tudi kurilnico, ki je po tolikih letih še ohranila svoj prvotni gradbeni videz, porušili. Mladen Bogić se temu preprosto upira. »Položil sem jim na srce, da naj lokomotive ne zrežejo. Res je, da ji je rja načela tanek plašč, a je njena substanca še vedno trdo jeklo, ki ne spuhti kar tako. Naj v Ljubljani ostane od zunaj, če že ne more v Kočevju,« se nadeja Bogić.
Pred leti izginilo avtentično obračališče za lokomotive
V Kočevju so se do pred leti ponašali tudi z drugo dediščino železnic iz časa gradnje proge, ki so medtem izginile. Tudi avtentično obračališče za lokomotive iz leta 1893, tako imenovana X kretnica. Zaradi vsega tega se združujejo moči med občani, ki so odločni, da bi v njihovem mestu ostal vsaj en spomin na več kot stoletno zgodovino kočevske proge pred ponovno vzpostavitvijo potniškega prometa. Želijo namreč očistiti okolico in prenoviti okretnico, napravo, premera okoli 15 metrov in nosilnostjo 80 ton, na kateri so obračali lokomotive nazaj v smeri proti Ljubljani. Leta 2009 je bila, tako kot kurilnica, vpisana v register nepremične kulturne dediščine.
Kretnica 
Lopa, kurilnica 
Okretnica
Pri tem pričakujejo podporo Občine in Pokrajinskega muzeja Kočevje. Mladen Bogić je namreč dejal, pritrdil mu je tudi Mihael Petrovič, mlajši, da je poleg dobre volje in neznatnega denarnega vložka mogoče to posebnost v nekaj dneh obnoviti kot trajen spomin na čas, ko je po kočevski progi potekal promet v povsem drugačnih razmerah.
Mihael Petrovič, starejši, se je med drugim spomnil tudi zanimive štorije znanega kočevskega trgovca Kajfeža in njegovega konja. »Stavo, da bo s svojim konjičem hitrejši od lokomotive na poti do Ljubljane, je namreč dobil.« Pogosto ustavljanje lokomotive je Petroviča, ki je bil v šestdesetih letih študent v Ljubljani, izzvalo. Istočasno se je kot lokomotiva s perona v Ljubljano po makadamski cesti odpravil s kolesom in tja prišel prej.
Ko naj bi začel potniški vlak znova voziti, naj bi na isti razdalji sopihal dobro uro, koliko časa naj bi od prve do zadnje železniške postaje moral pedala vrteti kolesar?
(mgć)