E-UTRIP
Ni jih bilo sicer toliko, kot v zadnjih letih, pa vendar dovolj, da so delo več kot uspešno opravili.
Featured Društva Narava Narava & zdravje Novice

Ročna košnja na Bregu, da običaji ne bi bili pozabljeni

Na opuščeni parceli za lično zgrajenim kozolcem na Bregu je nekaj vaških mož, članov tamkajšnjega društva Veter, v roke prijelo kose. Zbrali so se malo po svitu, ko je vse okoli še trdno spalo. Večji travnik ob kozolcu, v katerem na leto pripravijo več raznolikih dogodkov, je klical po košnji, zato so v društvu hitro našli soglasje, da ga osnažijo.

»Skušali smo priti do številnih dedičev in jih nagovoriti, da naj nam odprodajo parcelo, a nam ni uspelo. Pa nič za to, hvala jim, da so privolili, da travnik lahko uporabljamo,« je dejal Borut Levstek, predsednik vaškega društva Veter in poudaril, da tako ob druženju obujajo spomine na košnjo, saj so med delom prisluhnili zanimivim pričevanjem vrlih mož, ki so svoj čas velike parcele in senožeti več dni ročno kosili.

Šilček žganja, nato so zapeli

»Danes nas ni bilo toliko kot zadnja leta, a lepo je videti več kot ducat otrok, ki so prišli pomagat. V rokah vihtijo vile in grablje, nekateri so celo prejeli za kose,« jih je pohvalil Alojz Lovšin – Špičkov, izkušeni kosec in mojster prenašanja izročil. »Tudi naši predniki so pred košnjo, nekateri tudi vmes, grlo splahnili s šilčkom žganja. In si, po tem, ko so nabrusili kose, dejali: Srečno! Vmes so seveda zapeli, da je šlo delo še bolj tekoče,« je radovednemu kratkohlačniku Petru razlagal Franc Meršnik, tudi skrbnik potomke mariborske trte, ki raste za zidovi ribniškega gradu.

Kosci so kosili v redih in se na približno vsakih 20 metrov ustavili in nabrusili kose. Od tega je bilo namreč odvisno, kako uspešen je bil kdo pri košnji.

Vonj pokošene trave

Slišati je bilo le enakomerno vihtenje kos, za njimi pa je ostajala pokošena trava v redih. In všečen vonj. »Nekje sem prebrala, da sveže pokošena trava izloča snov, ki povzroči, da smo bolj sproščeni in celo bolj veseli. Temu bi lahko pritrdila, saj dišave travnatih sestojev ob hrumenju čebel v tem jutru zelo pomirjajo,« je blagodejnost začutila tudi Mateja Rovan, članica društva Veter.

Vesele Ribničanke so prinesle malico in zapele.

»Dobro jutro, dobro jutro, a ste že pokosili?« je Marinka Vesel, predsednica Društva podeželskih žena Ribnica s skupino Vesele Ribničanke, ki so jim zapele, kosce z razdalje poklicala na malico.
»Smo, smo,« so v glas pritrdili in se kmalu posedli za mizo. Lakoto so potešili z ajdovimi žganci in mlekom, žejo pa pogasili s sladko pijačo.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki