Plečnikova zvonika na ribniški župnijski cerkvi, edini v Sloveniji, ki ima za zavetnika sv. Štefana, papeža in mučenca, ki goduje 2. avgusta, sta znana tudi kot kamnita pušeljca sredi trga. Sta zadnji mojstrovini izjemnega arhitekta, ki sta bila obnovljena pred 22-imi leti. Iz zvonika se ves čas oglašajo zvonovi, med njimi tudi veliki zvon, ki so ga skupaj z opremo namestili prejšnji mesec, namesto prejšnjega, počenega, ki je tehtal nekoliko manj, in je bil vlit v livarni Perner v Nemčiji.
Prenovljen zvon, največji med štirimi, je še vedno manjši od tistega, ki ga je vzela prva svetovna vojna. S cerkve so ga sneli in pretopili za potrebe avstrijske vojske. “Lepo doni in se sliši daleč,” je ob posvetitvi zvona dejal ribniški dekan, mag. Anton Berčan. So pa ribniški zvonovi melodično zelo mikavni za pritrkovalce. Pritrkavanje je namenjeno čaščenju boga in vabilu kristjanov k sveti maši, poleg tega pa je za naš narod zelo pomembno, saj je to eno najstarejših zvrsti slovenske glasbe in je edinstveno.
“Petdeset let je od tega, ko me je pod mogočno cerkveno kupolo sredi trga zvabil sosed, Petelinov Andrej. Kmalu me je skupaj z njegovim sinom Jožetom prevzelo različno udarjanje s kemblji po zvonovih, ki sem jih vselej rad poslušal od daleč. Dejal mi je, da moram upoštevati določeno zaporedje pri trkanju, kar pomeni, da nikoli ne smeta udarjati dva zvona hkrati,” se spominja Janez Žuk, ki je kasneje v družbo zvabil tudi Matjaža Viranta, on pa sina Gregorja – vsi trije so sicer v rosnih letih zaprisegli gasilstvu – ne dolgo od tega pa se jim je pridružil še Matjažev vnuk Matic.
»Melodičnost zvonov je posebno doživetje, ki te neverjetno sprošča ob, lahko bi rekel, muziciranju različnih viž, za katere je napisano lepo število not. V Ribnici pritrkavamo ob večjih praznikih, kot so Velika noč, Božič, birme, obhajila,” je Matjaž , tudi predan kolesarstvu, kakopak ponosen na to slovensko posebnost, ki jo drugod po svetu skoraj ne poznajo.
(mgć)