»Kaj naj naredim, kako naj se odzovem? Pravzaprav nimam moči, nisem vajena nizkotnosti. Kako si ljudje upajo privoščiti kaj takega, se lahko vprašam v tolažbo. In tudi v to, da predrznost posameznikov praviloma najbolj tepe šibke, več ne dvomim,« se Albini Kondi orosijo oči ob pogledu na zvrnjeno kamionsko prikolico hlodovine, na sosedovi zelenici, lučaj od hiše v naselju Banja Loka. Srčna bolnica je in po svoje je zaradi tega nekoliko omejena, česar ne skriva, kot tudi to, da se v drva dosti niti ne spozna, še najmanj na tista, ki so za ogrevanje, se pa počuti izigrana.
»Hiša je starejša, zgrajena v času, ko je bil mož še živ, brez izolacije, potratna porabnica energije. Prejšnja leta sem večkrat, ob privolitvi lastnikov, čistila parcele in si tako priskrbela zaloge različnih drv, dobri ljudje so jih pripeljali domov, rezanje pa sem morala plačati,« stopicanje po trnovi poti opiše Albina. Ne dolgo od tega je hčerka Andreja preko spleta poiskala dobavitelja, da bi se ja pravočasno oskrbeli pred ogrevalno sezono, saj so zime na Kočevskem, tudi brez snega, zelo ostre.
Šestnajstletnici se je odvalil kamen, ko je naposled našla nekoga, v bližini, iz Kočevske Reke, ki za 700 evrov, takšna je bila cena večine ponudnikov, prodaja »grajfer« bukovih drv. »Prvič sva se odločili za takšen nakup in nekako zbobnali denar, hčerka je primaknila pokojnino, ki jo dobiva po očetu in letošnji regres, razliko do 700 evrov, pa sva še nekako nastrgali,« postreže z izračunom.
Med pogovorom ob pogledu na »zvržen« kup hlodovine, različne debeline in vse prej, kot primerne za ogrevanje, podrobno razloži, da jima je tisti večer sredi prejšnjega tedna mlajši šofer pripeljal naročena drva dan prej. Ko je izstopil iz tovornjaka, se je malce zbadljivo poigral z besedami: »So dobra, kaj ne,« je meni nič tebi nič preverjal moje mnenje. »Ja, v redu so,« mu je Albina odgovorila, misleč, da jo je vprašal zaradi debeline. Ko je tovor razložil, je zahteval denar, ona pa je vztrajala, da hoče račun. Ob slovesu ji je dejal, naj naslednji dan pride ponj v Kočevsko Reko, tam bo vse urejeno. Kupnino mu je izročila in pritrdila.
»Albina, od kdaj se greš umetnika. Na tem kupu je videti lipov les, ki je primeren za rezbarjenje, ogrevalne moči pa skoraj nima. Si torej naročila lipo?« je kmalu za tem, ko je tovornjakar odpeljal, mimo šel, sicer vedno šaljivi, sosed Ismet. »Nehaj mi še ti dvigovati tlak,« ga je pozdravila, misleč, da jo zbada. Od blizu sta pod drobnogled vzela vsak hlod. Videti so bili prepojeni z vodo, večino je napadla gniloba, sploh pa slabe kakovosti. Takrat jo je še bolj stisnilo v prsih. Šlo ji je na jok. Svetoval ji je, naj takoj pokliče šefa (sodeč po podpisu imena na tovornjaku naj bi šlo za podjetje HS Les d.o.o. iz Kočevske Reke) in pove, da so ji namesto bukovih drv pripeljali večinoma lipova drva. Tudi drugi sosedje so ji dali vedeti, da je izigrana.
»Ob klicu isti večer mi je dejal: »Gospa ne skrbite, jutri bomo pripeljali druga.« Cel dan sem nestrpno čakala tovornjak. Zaman. Naslednji dan sem znova klicala, ne vem kdo se je oglasil. Prešinile so me besede sogovornika: »Kakšna drva, mi smo jih vam že pripeljali.« A, tako,« se je že vdala Albina in zmogla povedati, da se bo obrnila na policijo. Iskanje številke ji je vzelo nekaj časa, vmes je, glej ga zlomka, o kupčiji može postave že obvestil dobavitelj hlodov, ki se sicer ne oglaša več. »Ja, gospa, drugič morate povedati, kaj naročate. To, kar ste naročili, ste tudi dobili,« pogovor z dežurnim na policijski postaji Kočevje povzame Albina.
»Pa sem mu rekla, da lipe nisem naročila, kot tudi to, da mi računa ni hotel izstaviti, on pa meni: »Ne bi mu bilo potrebno plačati, če vam ni dal računa.« Povsem potrta, ko je odložila slušalko, se je skušala umiriti, nam pa je povedala. »Ko se v trgovini postavim pred polico, me prodajalka vpraša, katerega kruha si želim. In si mislim, tako bi moral ravnati tudi ta gospod, ki mi je podtaknil to hlodovino. Zagotovo si je mislil, »ona je takšna, da mi bo uspelo«. Pa mu ne bo,« je Albino prevzel pogum po obisku policijske patrulje sredi tega tedna, ki ji je dala nasvet, naj tovor pusti na zelenici, »do ureditve primera«.
Pred njihovim prihodom pa je predstavnica za odnose z javnostmi Policijske uprave Ljubljana Aleksandra Golec zapisala, da pristojna policijska postaja (Kočevje) v zadevi zbira obvestila in bo o vseh znanih dejstvih obveščala pristojno državno tožilstvo. V primeru zaznane kršitve zakonodaje z drugih delovnih področij bodo o tem obveščali pristojni državni organ.
»Ko so policisti odšli, sva se s hčerko kar objeli. Ne dvomim, da ji bom od jeseni lahko zgodaj zjutraj zakurila peč v kuhinji in v hodniku, da se bo v toplem pripravila za pouk. Od septembra bo namreč obiskovala prvi letnik ekonomske šole v Kočevju,« se na maminem obrazu pokaže nekoliko več vedrine.
Edinka, ki je v preteklosti prestala več operacij na nogah (stopalih) – ob rojstvu so se kazale tudi težave s spahnjenimi kolki, kasneje z zvijanjem prstov na roki, saj so ji ovojnice živcev, ki skrbijo za invercijo mišic, propadale in je bila zato priklenjena na invalidski voziček – bo imela do Kočevja, tako kot v devetletko v Kostelu, spremljevalca z vozilom. Sama namreč težko hodi, a se trudi s pomočjo opornic narediti čim več korakov. In ji lepo uspeva. Verjetno se ji ne bodo uresničile otroške sanje, da bo nekoč oblekla policijsko ali gasilsko uniformo, zagotovo pa ji hitri prsti na računalniku, ki ga mojstrsko obvladuje, odpirajo strani lepšega življenja. S previdnostjo oziroma več sreče pri naročilu drv za neko drugo ogrevalno sezono.
(mgć)