Medtem ko se je izdelovanje suhe robe, če se ozremo v daljno preteklost, razvilo v okolici Ribnice, predvsem na območju Sodražice in hribovskih vasi, je na južnem koncu, v Nemški vasi, Prigorici, Dolenji vasi in veliko let pred tem v Rakitnici, v začetku 19. stoletja lončarilo 250 družin.
Obrt je bila hišna, dopolnilna, sicer v bolj razvitem kmetijstvu, po navadi v času, ko so bila kmečka dela že opravljena ali je bilo zunaj slabo vreme. Kakor suhorobarji so tudi lončarji tovorili svoje izdelke križem sveta, le ne na svojem hrbtu, ampak vedno z vozi, se spominja Janez Bojc iz Dolenje vasi, ki je glino v roke prijel kot otrok. Dedku in očetu je v delavnici pomagal pri pripravi gline, in sicer pri tlačenju z nogami, nato so jo teptali – tako s o jo čistili – nato si je »pridobil« pravico, da je začel z izdelovanjem manj zahtevnih lončenih izdelkov.
Ostali so le še trije
Čeprav je že kmalu kazal talent, je moral počakati, da je pridobil zaupanje. S tem sta ga posedla za kolovrat. »To je res veliko štelo,« je na mentorja ponosen učenec, ki je danes mentor v Lončarski šoli Rokodelskega centra v Ribnici. Izdelki, narejeni iz domače gline (sklede, majolke, vrče, lonce, potičnike, luči in različne piščali, seveda tudi najbolj značilno ribniško – konjiček, ki v riti piska …) so tudi prejemniki certifikata art & craft. Ministrstvo za kulturo pa je Janeza evidentiralo kot nosilca žive dediščine za lončarstvo.
Nekoč je bilo mojstrov obrti v teh krajih malone pri vsaki hiši, danes so ostali le trije (poleg Janeza še Anton in Jakob Nosan ter Janez Pogorelc), s koreninami, ki so res mojstri svoji prstov, mladi pa se bolj učijo in se zadovoljijo s spominčki in igračami.
Spomini na ožago
Pri Bojčevih je lončarstvo že 300 let hišna tradicija. Zdajšnja delavnica je že nekaj let zelo posodobljena, a ostanki preteklosti pregledno nagovarjajo iz kota, kjer je bila sezidana velika peč na drva, kasneje plinska, zadnja leta pa je v uporabi električna.
»Pot do končnega izdelka ni lahka. Začne se z izkopom gline. Svoj čas je bila najboljša v okolici nekdanjega Rudniškega jezera v Kočevju, že dolgo, saj so tega zaprli pred skoraj 40-imi leti, pa jo kopljemo na pregradi zadrževalnika v bližnji Prigorici. Ko se sčisti, se mora nekaj časa »spočiti«, nato sledi ročna obdelava na kolovratu, ki so ga svoj čas poganjali z nogami. Seveda morajo biti pri gnetenju – tako kot pri testu – prsti hitri in prilagodljivi vsem naročenim oblikam izdelka. Nato jih previdno postavimo, da se malo posušijo, sledi postopek pečenja izdelka v peči, ki se segreje do tisoč stopinj,« jih Janez na kratko opiše.
V času, ko je bil oče lončar, se spominja, je bila sredi vasi velika ožaga. Pravzaprav peč na drva, ki je bila dostopna vsem lončarjem. V njo so enkrat na mesec lahko zložili 200 kosov izdelane lončenine. Prva peka je trajala do 20 ur, druga pa do 15 ur. Okoli nje so se ljudje zbirali in družili ter pletli zgodbe. Včasih jih je prišla poslušati cela vas, še najbolj so ušesa napeli otroci, pričevalci pa so morali z izbranimi besedami pritegniti radovednost mladih rodov, tudi Janezovo. Zato mu je bil ta ostanek dediščine še bolj pri srcu. »Dolgo smo si prizadevali, da bi jo obnovili vsaj kot učni objekt, ki je mimogrede stal lučaj od stavbe, kjer je bil nekoč sedež občinskega glavarstva v Dolenji vasi in bližnjega ponikalnega potoka. Pa so jo pred leti porušili. Mlajši več niti ne vedo, kje je stala,« je Janez malce otožen. A lončarstvo, vsaj pri Bojčevih, ne bo izumrlo.
Od očeta je obrt prevzela hčerka
Vanj se je podala hčerka Jasmina, ki ji pomagata še oče in mama Andreja, za živ žav v delavnici poskrbita vnukinji, ki tako že rade »pacajo« po glini in izpod njihovih rok prihajajo zanimive figurice. »Ni mi bilo treba iti od doma uku drugimi lončarjem, moj mentor je bil, če tako lahko rečem, vrli dedek, k obrti pa sta me dokončno pritegnila starša. Midve z mami sva se bolj našli v poslikavi in figuraliki,« smo med delom zmotili Jasmino.
Ljudje sicer znajo spoštovati ročne stvaritve tradicionalnih oblik, ki jim dodajajo barvne glazure in podglazurne barve, a so tudi takšni, ki pravijo: »Kaj bi to kupili, saj je bilo itak narejeno na Kitajskem, vi ga pa prodajate kot domače. Takšnemu mnenju pravim škoda besed,« se gospodar ne ozira na natolcevanja.
Povpraševanje po Bojčevih mojstrovinah je veliko, najbolj pa gredo v prodajo potičniki (posoda za potico), različne sklede, skodelice, lončki, »plafonjere« … in glinene piščali. Izdelujejo jih v različnih podobah živali. »Konjiček, ki v riti piska« se je uvrstil med 10 najboljših spominkov Slovenije. Pred leti so jih v slabih treh tednih enemu kupcu naredili kar 2.000, nekemu drugemu naročniku, prav tako v kratkem času, pa kar 600 potičnikov.
Lani med počitnicami so v Dolenji vasi pripravili prvo odmevno lončarsko delavnico, katere se je udeležilo kar 50 otrok od tretjega do dvanajstega leta, kar nedvomno priča o želji najmlajših, da tudi tako sledijo tradiciji svojih prednikov. Eno pomembnejših mentorskih »palic« je v roki držala Jasmina, ki na mlade prenaša osnove obrti. »Nagibamo se k temu, da bi bilo v prihodnosti pri nas nekakšno izobraževalno središče bodočih oblikovalcev gline, kar bi bilo, glede na izročila, tudi smiselno,« si želi Breda Lovšin, predsednika sveta KS Dolenja vas.
(mgć)