Krajevna skupnost Kočevje-mesto svoj praznik obeležuje 4. maja, v spomin na leto 1945 in prihod osvoboditeljev v mesto. Padlim v bojih se bodo s položitvijo venca pred spomenikom osvoboditve na mestni ploščadi v središču Kočevja poklonili župan dr. Vladimir Prebilič, predsednik KS Jože Corel in predsednik ZZB NOB Kočevje Jože Oberstar. Obeležitev zgodovinskih dogodkov in praznika bo zaradi epidemije novega koronavirusa potekala brez prisotnosti javnosti in drugih spremljevalnih aktivnosti. Praznik tako letos obeležujemo predvsem prek medijev in spleta.
Kočevska je dočakala konec 2. svetovne vojne močno prizadeta. Kljub temu se je obnova začela z velikim zagonom. Kot je v svojem nagovoru javnosti zapisal župan in zgodovinar dr. Vladimir Prebilič, so bili spopadi tako siloviti, da se je Kočevje spremenilo v mesto ruševin, a tako kot že mnogokrat prej in kasneje v naši zgodovini, je tudi to obdobje premagal uporniški duh prebivalcev. Kočevje danes stopa po poti modernega manjšega mesta, kjer se spodbudno razvijajo različne dejavnosti, poudarja župan in dodaja:
»Brez dvoma je prostora za izboljšanje še veliko, a spodbudno deluje ponovno zaznavni uporniški duh med prebivalci, ki so odločeni s svojim delom, znanjem, vztrajnostjo in seveda uporništvom, Kočevju zagotoviti to, kar mu je od nekdaj pripadalo – pomembno vlogo v razvoju Slovenije kot gospodarskem, upravnem, izobraževalnem, turističnem in kulturnem središču v regiji!«
O osvoboditvi mesta
Nemška vojska je Kočevje spremenila v eno od najbolj utrjenih oporišč na Slovenskem med drugo svetovno vojno. 1. maja leta 1945 je 15. diviziji uspelo nemške enote potisniti s prostora Kočevske Reke in začela se je pripravljati za napad na Kočevje. 3. maja je 15. divizija začela napad na Kočevje, 18. divizija pa je dobila nalogo blokirati posadko v Ribnici. Med nočnim napadom pa se je nemška posadka, ki je branila Kočevje, nepričakovano umaknila proti severu. Meščani Kočevja so 4. maja zjutraj pozdravili osvoboditelje: Gubčevo, Cankarjevo in 15. brigado. V soboto, 5. maja, so v Kočevje prispeli Okrajni odbor Osvobodilne fronte s svojim izvršnim odborom in Okrajni komite Komunistične partije Slovenije ter prevzeli oblast. Ob kapitulaciji Nemčije, 9. maja 1945, je bila v Kočevju velika manifestacija zmage. V povorki po mestnih ulicah in na zborovanjih je sodelovalo prebivalstvo iz vse Kočevske. Zvonovi so svečano potrkavali in naznanjali zmago (vir: Pokrajinski muzej Kočevje).
Nagovor župana občine Kočevje, dr. Vladimirja Prebiliča ob prazniku mesta Kočevje
Mesto Kočevje bo prihodnje leto praznovalo 550 let mestnih pravic, sam obstoj mesta pa sega bistveno dlje v zgodovino. O obstoju kontinuirane poselitve na mestu današnjega mesta Kočevja izpričujejo viri že pred 1.200 leti. A tudi to še ni sam začetek prisotnosti poselitve. Že v času Rimljanov so tu potekale pomembne trgovske poti, ki so prav prek Kočevske povezovale tedanji imperij z vzhodnimi provincami. Vse to sega več kot 2.000 let v zgodovino. Naši predniki so torej tu vztrajali resnično dolgo obdobje in kar samo se vsiljuje vprašanje, zakaj? Brez dvoma se razlog skriva v izjemno pomembni geostrateški legi mesta, ki ni samo povezovala zahoda in vzhoda naše celine, temveč je prav prek Kočevja omogočala dostop do Jadranskega morja. Vse te razloge so imeli vsi pred očmi, ko je v naš prostor pljusknila vojna vihra druge svetovne vojne.
Okupator, najprej fašistični, nato nacistični, je Kočevsko ob zasedbi spremenil v eno od najbolj utrjenih postojank, lahko rečemo kar utrdb, prek katere so izvajali svoje okupatorske rabote ter si zagotavljali povezavo z Reko, pristaniščem v zaledju. To je bilo najbližja pomorska pot oskrbovanja tako za Kočevje kot za Ljubljano. Vsakršen upor bi pod vprašaj postavil stabilnost okupacijskega sistema, zato je bilo treba utrjeno Kočevje ohraniti za vsako ceno. Tako so se Italijani odločili za Roško ofenzivo poleti 1942, s katero so želeli izkoreniniti uporništvo med prebivalci Kočevske. A so dosegli ravno nasprotno! Čeprav so uničili večino vasi, jih požgali, prebivalce odpeljali v taborišča ali pa jih pomorili, je prav zato uporništvo še bolj razplamtelo. Upor je najprej odnesel fašiste, ki so po kapitulaciji prepustili to območje nemškemu okupatorju. A tudi ta, kljub strašljivemu in zločinskemu ravnanju s prebivalci, ni dosegel zadušitve upora. 4. maja 1945 so osvoboditelji vkorakali v osvobojeno mesto. Spopadi so bili tako siloviti, da se je Kočevje spremenilo v mesto ruševin. Ni bilo objekta, ki bi ne bil hudo poškodovan. Zdelo se je, da je rekonstrukcija mesta skoraj nemogoča.
A tudi to obdobje je premagal uporniški duh. V nekaj letih je bilo mesto obnovljeno in kmalu je postalo regionalno središče zahodne Dolenjske. Plansko gospodarstvo, obdobja socializma in pomanjkanje konkurenčnosti sicer močnega gospodarskega sektorja 70. in 80. let 20. stoletja se je izkazalo za (pre)veliko breme nadaljnjega razvoja gospodarstva v konkurenčnem okolju po osamosvojitvi Slovenije. Čeprav je Kočevska še enkrat več odigrala izjemno državotvorno vlogo pri nastanku samostojne in neodvisne države, pa se je pogreznila v globoko gospodarsko in siceršnjo krizo. Spet sta bila na preizkušnji trdoživost in uporništvo prebivalcev in spet so se vremena razjasnila …
Danes Kočevje stopa na pot modernega manjšega mesta, kjer se spodbudno razvijajo različne dejavnosti. Gospodarstvo je konkurenčno, šolstvo tem izzivom sledi, pospešen razvoj turizma in kulture pa ustvarja vse kakovostnejše pogoje za življenje. Brez dvoma je prostora za izboljšanje še veliko, a spodbudno deluje ponovno zaznavni uporniški duh med prebivalci, ki so odločeni s svojim delom, znanjem, vztrajnostjo in seveda uporništvom Kočevju zagotoviti to, kar mu je od nekdaj pripadalo – pomembno vlogo v razvoju Slovenije kot gospodarskemu, upravnemu, izobraževalnemu, turističnemu in kulturnemu središču v regiji!
Katja Godeša, Občina Kočevje