Občani Kočevja in Ribničani karizmatičnega Romana Zupančiča poznajo predvsem po glasbi. Vendar pa morda ne vedo, da se poklicno ukvarja tudi z restavriranjem. Novomeščan po rodu in Kočevec po naslovu se je med študijem na Biotehniški fakulteti potopil v svet glasbeno-restavratorskih dejavnosti in se ukvarjal s popravilom glasbil in pohištva, večere pa so popestrili glasbeni nastopi. Te dve dejavnosti združuje še danes.
Glasba kot stalnica v življenju
Začnimo pri glasbi, ki je v življenju Zupančiča že od nekdaj prisotna. Kot otrok je ob nedeljah s starši in brati obiskoval maše, kjer ga je zvok orgel in večglasno petje globoko ganil, čeprav mu dogajanje v cerkvi ni bilo vedno najljubše, v smehu pripomni. Ne glede na vse je ta prvotni stik z glasbo v njem pustil neizbrisen pečat; zvok orgel in pevskih glasov izpred več kot 50 let še vedno odmeva v njegovem spominu.
Restavriranje kot poklicna strast
Zupančič je pomlad in poletje preživel na odru, vendar mu ni zmanjkalo energije za restavratorsko delo. Že od leta 1990 je namreč na poti samostojnega podjetnika s področja umetniškega ustvarjanja in poustvarjanja. Trenutno je osredotočen na restavriranje pohištvene zbirke Predjamskega gradu v Postojni, kar upravičeno označuje kot vrhunec svoje kariere.
Čeprav je bil zaradi očetove mizarske delavnice že od malega v stiku z lesom, je prve resne izkušnje kot restavrator pridobil med študijem, pri čemer je delal z največjima mojstroma tistega časa v Sloveniji: Vilijem Demšarjem in Jožetom Turšičem s področja godal in akustičnih instrumentov ter Jožetom Zupanom s področja pohištva.
Zupančič je sodeloval pri številnih pomembnih projektih, med drugim pri celostni ureditvi zbirk Ribniškega, Kočevskega, Belokranjskega in Novomeškega muzeja ter pri prenovah cerkvenih oltarjev in številnih stavb. Ponosno izpostavlja, da sta dve razstavi, pri katerih je sodeloval, prejeli najvišjo državno Kozlerjevo nagrado.
Ne glede na pomembnost in vrednost projekta je vsak predmet, ki pride v njegove roke, deležen enake obravnave. Svoje znanje in delo dojema kot poslanstvo ohranjanja zgodovine ter spoštovanja do ustvarjalcev in uporabnikov predmetov, naj gre za preproste grablje ali razkošne vitrine.
Kljub velikemu spoštovanju, ki ga čuti do svojega dela, pa Zupančič deli tudi anekdoto. Priletna gospa je obiskala njegovo delavnico, da bi popravil škripajočo posteljo. Ko ji je rekel, naj je ne skrbi, dokler škripa, sta se oba nasmejala in še danes se občasno spominjata dogodka s smehom.
Preplet glasbe in restavratorstva
Vrnimo se tja, kjer smo začeli. Pri glasbi …Kako se prepletata glasba in restavratorstvo? Očitno gresta z roko v roki. Po končanih restavratorskih delih je Zupančič pogosto nastopal kot glasbeni gost na otvoritvah. Poleg tega je restavriral več kot sto glasbil, nekaj pa jih hrani tudi v svoji zasebni zbirki.
Restavriranje in glasba imata mnogo skupnih točk: čustva, pripadnost, tehnično znanje in čut za umetnost. Obe dejavnosti mu tako zapolnita dan, da je zanj občutek dolgčasa praktično neobstoječ.