fbpx
E-UTRIP
Featured Zanimivosti In zabava

Kočevske redovnice: Nekoga, ki je razočaralo življenje, redovništvo ne bo osrečilo

V centru mesta sem se mudila po opravkih. Ker sem v Kočevje prej zahajala bolj poredko, sem bila nad žensko, ki sem jo srečala – priznam – presenečena. V bližini cerkve sem namreč zagledala redovnico. Redovnic sem sicer navajena z ljubljanskih ulic, nisem pa vedela, da delujejo tudi v Kočevju. Trenutno tukaj živijo in delajo tri Hčere krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega – usmiljenke. Sestra Barbara brez oklevanja pristane na mojo željo, da bi o njih izvedela kaj več in jih v članku približala takšnim nevednežem, kot sem sama.

Nekako se je med ljudmi razvila misel in predsodek, da se za redovniški poklic odloči nekdo, ki je v življenju ali ljubezni razočaran. »Ni tako, potem ne bi bila tukaj čisto nič manj razočarana,« pove sestra Barbara. Že takoj na vratih sem začutila njeno pozitivno energijo in ta izdaja dejstvo, da se je za ta poklic odločila iz srca. Iz kuhinje me pozdravi sestra Zvezda, ki je že bila v nizkem štartu, da pripravi kosilo. S sestro Barbaro nato izbereva prostor za pogovor, skupni prostor se nama zdi pravšnji. »Kava ali čaj?« me vpraša, med tem pa me na hitro pozdravi še sestra Helena.

Ob čaju mi sestra Barbara uvodoma pojasni zgodovino redovnic v Kočevju in poslanstvo reda Usmiljenk. A kot laika me seveda najbolj zanima njena osebna zgodba. Zakaj se je za tak način življenja odločila?

»Glavni nagib, takrat pri 19. letu je bil, ko mi je zelo na hitro umrla mama.«

Rodila se je leta 1956 v Celju, kot Barbika Selih, to ime ji je nadela ena od sester. Je najmlajša od petih sester, družbo sta jim delala še dva brata. »Že od mladosti mi je bila velika želja pomagati drugim, a nisem natančno vedela, kako in kaj. Vem, da me je ravnateljica osnovne šole vedno videla nekje v misijonih,« se v otroštvo vrne sogovornica. Vedela je, da želi delati z otroki, da je njeno poslanstvo tudi izobraževanje. Gimnazijo je obiskovala v Mariboru, tam so jo usmerjali v študij socialnega dela. Pri 19-ih letih, po koncu gimnazije, pa se ji je ponudila možnost, da bi se pridružila sestram. »Takrat tukaj ni bilo možnosti za vzgojo in je bil center našega reda v Beogradu, tam sem bila eno leto.« Ko se je vrnila, je nadaljevala študij v Ljubljani, prvo zaposlitev je dobila v Mengšu, nekaj časa je delala v provincialatu v Šentjakobu, leta 2009 pa je prišla v Kočevje. Že od samega začetka ji je Kočevje všeč, vse je na dosegu roke, navdušila jo je prijaznost ljudi in to, da se ljudje na cesti pozdravijo.

Pogovor nadaljujeva okrog trenutka, ko se je odločila za redovniški poklic.

»Glavni nagib, takrat pri 19. letu je bil, ko mi je zelo na hitro umrla mama. V desetih dneh je bila zdrava in mrtva. Nisem ji mogla pomagati in sem si rekla, če nisem mogla pomagati njej, bom pa drugim, to je bil odločilen trenutek. Seveda je možno ustvariti si družino in pomagati, vse to je združljivo. A da se temu v celoti posvetiš in odločiš za širše poslanstvo, je skozi redovništvo vse to lažje in končno je to Božji klic,« pojasni sestra, ko jo vprašam, zakaj ni recimo postala medicinska sestra ali morda zdravnica.

Oče je umrl že prej, tako da nihče od njiju ni vedel, kakšna bo poklicna pot njunega najmlajšega otroka. »Mama me je večkrat spraševala, kaj bom počela po srednji šoli. Jaz ji takrat nisem nič jasno rekla, ker bi verjetno bila bolečina. V družini sem bila najmlajša in sem ostala še doma in mama si je želela, da smo skupaj. Rekla sem si, da ji bom povedala, ko bom dokončno odločena, a je potem žal na hitro odšla.«

Med Usmiljenke je sicer odšla že Barbarina starejša sestra, za starše je bil takrat to velik šok. »Sestra je bila že v službi, nikoli prej nam ni o tem nič govorila.« Za redovništvo se je naposled odločila še ena sestra. Torej so redovnice postale tri sestre ene družine.

»Živeti v skupnosti ni vedno lahko«

Tudi starši sestre Helene in Zvezde, ki sicer izhaja iz Makedonije, so bili nad željami hčera presenečeni. Očitno je pri kočevskih sestrah Usmiljenkah res šlo za željo in nekakšen klic, da je redovništvo naposled postalo njihov poklic. S sestrami se strinjamo, da so ženske skozi zgodovino, redovnice postale tudi kdaj po sili razmer. Družine so bile velike, prostora ni bilo in je eno od rešitev, kako otroka spraviti do kruha, predstavljalo tudi redovništvo ali duhovništvo. Redovništvo pa ni bila rešitev za starše, ki so otroka želeli rešiti revščine, saj je bila za bodočo redovnico včasih predpisana tudi dota. Kar nekaj žensk pa si je redovništvo izbralo zato, da so prišle do izobrazbe in si na ta način tlakovale pot v družbi.

Živeti v skupnosti ni vedno lahko, potrebno se je prilagajati, pove sestra Barbara. Verjetno je še bolj zahtevno za redovnice, ki so v kontemplativnih družbah, ki ves čas preživijo skupaj in ne hodijo po »terenu«. Prilagajanje določenemu redu marsikateri sestri predstavlja težavo in prav to je v večini razlog za izstop iz reda. Večkrat, kot na primer ljubezen.

»Celo v dnevnem redu je predpisan čas za razvedrilo.«

V družbi sester, dišečega čaja in vabljivih medenjakov nadaljujem pogovor okrog njihovega »dnevnega reda«. »Vsaka krajevna skupnost si uredi krajevni načrt, ki je sicer skladen s karizmo, vendar prilagojen poslanstvu konkretne skupnosti. Začenjamo dan že okrog 5. zjutraj. Z duhovnikoma skupaj zmolimo jutranjo molitev in po zajtrku nadaljujemo s svojim delom.

»Sestra Barbara poučuje verouk, sestra Helena starejše pelje okoli zdravnikov in po ostalih obveznostih. Obiskujejo tudi starejše in osamljene. »V Kočevju je dosti organizacij, ki pomagajo starejšim« Ampak osamljenosti je še več, doda sestra Barbara. Dvema starejšima ženskama tudi kuhajo kosilo, obiskujejo starejše v domu. Dan zaključijo v molitvi.

Seveda me zanima, ali imajo kakšno posvetno navado in prosti čas. »Celo v dnevnem redu je predpisan čas za razvedrilo,« pojasni sestra Barbara. V prostem času najraje odprejo kuharske knjige in preizkušajo razne recepte. Dan jim ne mine brez glasbe, sestra Barbara vodi tudi otroški pevski zborček. Sestra Zvezda rada plete, sestra Helena rada izdeluje voščilnice. V času epidemije so, kdaj pa kdaj, pogledale tudi kakšen poučen film, povedo.

A »čas za razvedrilo« še vedno najraje preživijo v duhu svojega poslanstva – tako, da čas ni namenjen le njim ampak še komu drugemu.

VIR: OBČINA KOČEVJE

Zgodovina usmiljenk v Kočevju sega v leto 1895. Marijin dom( današnjo občinsko stavbo ) in zemljišče so kupile leta 1901. V njem je bilo dekliško sirotišče in vzgojevališče, enorazredna osnovna, štirirazredna meščanska šola, otroški vrtec. Med 1. in 2. svetovno vojno je bila v stavbi vojaška bolnišnica. Med 2. svetovno vojno je bila stavba močno poškodovana. Usmiljene sestre so jo delno obnovile, nato pa so morale leta 1948 Kočevje zapustiti. V Kočevje so se sestre ponovno vrnile leta 1986 in ustanovile le majhno skupnost z namenom, da bi sodelovale pri pastoralnem delu v župniji in obiskovale bolne in starejše po domovih.

Korenine Družbe hčera krščanske ljubezni – usmiljenih sester ali usmiljenk – kakor te sestre imenujemo v Sloveniji, segajo v 17. stoletje. V Franciji je takrat deloval preprost duhovnik Vincencij Pavelski, ki je svoje življenje in delo posvetil revnim. A za delo z revnimi je potreboval pomoč, ki so mu jo je ponudile bogate gospe, ki so se združevale v Bratovščine krščanske ljubezni. Med njimi je bila tudi mlada vdova Ludovika de Marillac, ki je začela zbirati dekleta, ki bi bile pripravljene pomagati ubogim. Saj so gospe iz bratovščine svoje naloge začele opuščati to delo ali so k revežem pošiljale svoje služabnice.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki