Na sončni vzpetini, ob cesti, ki se s kočevskega polja izpod Lovskega vrha dviguje proti Koprivniku, je ujeta med stoletna sadna debla razpotegnjena vas Onek. Pravzaprav nekoč je bila živa proletarska vas, z več ducat duš in čebljanjem otrok, ki so žulili klopi v podružnični šoli. Kruh je družinam rezala predvsem govedoreja in kmetijska dejavnost, nekaj moških je denar služilo s težaškim delom v gozdu. Ni bilo lahko, najtežje je bilo pri tistih, kjer je eden od staršev prezgodaj šel k stvarniku.
»Prikrajšani smo bili očetove ljubezni, tako je vsa skrb za pet otrok padla na krhka pleča mame. Borila se je po svoje tudi z delom v hlevu. Že nekaj let nimam nikogar, vsi so umrli. 64 križev nosim, a po videzu … presodite koliko bi mi jih naložili,« nas skrušenega glasu, ki ga izdaja, na klopi, na robu vasi, pred večstanovanjsko hišo, ki je vse prej kot to, pričaka ohromeli in bolni Jakob Fekonja.
Kaže na nekdanjo stavbo učenosti lučaj spodaj, pred katero že nekaj let iz pozabe na družabnem snidenju spomine trga nekdanja oneška mularija, danes ponosni babice in dedki. »Dokler je bil še živ edini brat, sem bil sostanovalec z njegovo družino v stanovanju v tej stavbi. Pred desetimi leti je umrl, snaha me ni več prenašala, zato sem spokal šila in kopita in zavetje našel pri sotrpinu Zlatku Kolariču, ki je bil prav tako samotar kot jaz. Do januarja letos sva si delila njegove sobane, od takrat sem sam, saj je ponj v pričakovanju Abrahama prišla Matilda,« mu trpkost na obrazu zareže bolečina.
Živi v stanovanju, ki je to zgolj na papirju
In se malce potolaži, saj naj ga po zapuščinski razpravi dediči umrlega ne bi napodili ven. »V tej veliki hiši, v treh stanovanjih, smo trije samski. Ena gospa je že nekaj časa v bolnici, desno od mene je še en starejši gospod. Zlatkova starša sta bila lastnika vzhodnega dela stavbe, s staro kritino in načetim ostrešjem ter dimnikom, ki se je v notranjosti upognil in ni za uporabo,« Jakov pokaže na črni, razpokan strop nad štedilnikom in sledi potokov vode ob deževju, ki se zlivajo tudi v druge prostore.
Zatohlost zaudarja še posebej v sončnih dnevih. Že nekaj zim sta z rajnim kuhala, kolikor sta pač lahko, zunaj, in sicer tako, da sta pred hišo zakurila ogenj in se tako tudi grela. »Zlatko je skrbel za drva, jaz sem mu žal bolj malo pomagal, saj me je bolezen pošteno zdelala. Pljuča, srce, pritisk, sladkor in ne vem kaj še vse. Vse me je napadlo. Ničesar ne zmorem. Še ponoči se težko obračam v postelji, bodisi zaradi neznosnih bolečin ali mraza, saj notranjih prostorov nisva mogla ogrevati. Ko je nekajkrat zakuril stari štedilnik, je udaril dim in bi se lahko zadušila. Raje sva bila na mrzlem, kot da bi naju pokončal ogljikov monoksid, sta sklenila.
Jakob pravi, da je eden od redkih kočevskih brezdomcev, v stanovanju, ki je to zgolj na papirju, saj poleg starih postelj, omar, pohištva, oken in vrat, že dolgo nima električne napeljave. Prijatelj je ni plačeval in so jo pred leti odklopili. Okoli tristo ali štiristo evrov bi moral primakniti, da bi mu znova gorela luč, a tega ne zmore. Pravzaprav ne ve, če bi elektriko sploh hoteli priključiti, saj ni lastnik, dediči pa za to bržkone nimajo interesa. Poleti se brez elektrike nekako da, pozimi, ko gre spat s kurami, pa je res hudo, umiva se z mrzlo vodo. Čas mu krajša starejši tranzistor na baterije, mobitel pa polni pri sosedi Cilki Komat, ki mu kdaj pa kdaj lakoto poteši s hrano ali čem drugim.
Pred dnevi so mu pripeljali štedilnik na plin. Upa, da bo znal ravnati z njim, vsaj pri kuhi, menda se bo lahko na njega tudi ogrel in pregnal podgane, ki lomastijo po hiši.
»Moj življenjepis? Trpljenje, kaj čem vam drugega povedati. Dva razreda osemletke sem naredil v oneški šoli, tri v Kočevju, od petega naprej nisem več hodil v šolo. Bili so pač časi, ko ti tega ni bilo treba, v številni družini pa je bilo samoumevno, da se moške roke čim prej lotijo dela. Petnajst let sem pleskal v dveh kočevskih podjetjih, potem nisem več hodil v službo. Čudna družba me je speljala na svoj tir, svoje je dodal tudi alkohol.
“Sem samotni starček s socialno podporo”
V letih, ko bi moral uživati sadove minulega dela, sem samotni starček s socialno podporo, ki ne zadostuje za komunalne in druge položnice. Dejali so mi, naj grem v kakšno stanovanje, tudi v občinsko, a s čim naj plačam stroške, bolj pa, kdo me bo takega vzel za najemnika, se vpraša. Nekaj hrane dobi na Rdečem križu, konzerve in kruh mu včasih iz Kočevja pripelje sosed, težje pa koga dobi za prevoz k zdravniku. »Samo, da preživim to zimo in seveda korono, ki se je čuva. Spomladi bo že boljše, če ne drugega, bo topleje,« je Jakob sam sebi največja opora.
(mgć)