Na križiščih božjih poti po ribniški deželi še danes nagovarjajo umetnine iz lesa, ki jih je pred dvema desetletjema postavil Pavle Andoljšek iz Nemške vasi. Tudi tam, kjer poljska pot mimo lovskih prež zavije v gozd, naletimo na njegove varuhe in zavetnike. Na enega je bil še posebej ponosen. »Svoj čas me je zelo ščipalo okoli ledvic, skrbelo me je; napotil sem se k zdravniku. Hkrati sem ubral svojo pot. Zavohal sem studenec pitne vode pri Zadolju na Ribniškem, v Veliki Gori,« je povedal pred petnajstimi leti. To vodo je redno pil več let in čutil zdravstvene izboljšave. V zahvalo njenim vrelcem, tako jim je rekel, je tod sčistil zajetje in ga obzidal, odvečno vodo pa po ceveh speljal v potoček.
Pavle postavil obcestni križ
Na križišču, ob stranski poti v Zadolje, pa je postavil kip – obcestni križ. Tudi ta je, tako kot vsi drugi, izdelan iz hrasta oziroma njegove nekoliko bolj rdeče različice – cera, ki korenine poganja na ribniškem in velikolaškem območju. Pričevanje je odnesel v grob, kmalu po tem pa je njegov obcestni križ padel in se »izgubil« v blatu in jesenskem listju. »Stisnilo me je, ko sem ga že rahlo načetega zagledal zvrnjenega na vzpetini, nad cesto. Postavil ga bom nekoliko nižje, sem čutil notranji vzgon, in čez nekaj dni zanj pripravil prostor,« se Ribničan Franc Meršnik spominja odločitve izpred petih let.
Čeprav je bila Andoljškova stvaritev precej težka, se je sam lotil dvigovanja in premestitve. »Takrat, bilo je dopoldan, ko sem le zmogel križ postaviti v ležišče, je nad mojo glavo zrak rezalo večja jata ptic. Ne vem, od kod so priletele in v katero smer so odšle,« Meršnik, sicer tudi skrbnik ribniške potomke najstarejše trte na svetu, ki raste v osrednjem delu starega mestnega jedra na mariborskem Lentu, tega pojava ne zna še danes razložiti. Je pa postavljanje križa na »trdna tla« povezano s pomembno družinsko obletnico. Leta 2016 sta z izvoljenko njegovega srca praznovala 40 let zvestobe. Na ta dan pa vsakič ob križu, kjer še stoji napis »Voda vrnila« (slogan je Andoljškov, saj mu je voda vrnila življenje, kot je svoj čas dejal) prinese šopek rož in prižge svečo. In tudi zajame vodo, očisti okolico in se zahvali stvarniku.
Nevestnež na tem mestu odložil smeti
Žal je za nekatere tod tudi odlagališče smeti in celo kadavrov. Pred dvema letoma, nekaj dni pred silvestrovo, je dvajset metrov proč od križa nekdo med drevesa odvrgel poginjeno ovco in jagnje, nižje pa so iz snega štrlele raztresene živalske kosti. »Mislim, kaj se to pravi. Kakšna kultura neki. Kdo je tisti, ki se je brezobzirno zdrznil in na potko z gozdne ceste proti izviru meni nič tebi nič pred dnevi stresel vsaj dve veliki vreči solatnih odpadkov, pivske pločevine, papirja, ogorkov. Komaj sem zmogla mimo te šare do vode, drugi dan pa sem se vrnila in smeti pobrala ter jih odvrgla tam, kamor sodijo, v zabojnik za ločeno zbiranje odpadkov. Preprosto mi ni dalo miru,« je sveta jeza obšla redno odjemalko čiste pitne vode pod Andoljškovim križem. In pričevanje sklenila s tihim protestom: »Prosim, ne posegajte mi v pravico do naravnega okolja, prav tako bodite uvidevni in ne mečite pivsko pločevino na rob gozda, ob cesti (tudi) od Ugarja do Zadolja.«
»Čuvajte površje zemljine skorje, da jo ne bi človeška nemarnost razjedla in tudi zastrupila vodo, ki je sestavni del vsake celice v našem telesu,« je ob križu, ko se je kot stanovalec ribniškega doma starejših občanov večkrat vračal, svaril modri umetnik, Pavle Andoljšek.
(mgć)