Del časopisa radi namenimo posameznikom, ki imajo kakšen talent – bodisi lepo rišejo, ustvarjajo, pišejo… Če koga poznate, nas pocukajte za rokav.
Tokrat vam predstavljamo 20-letno Niko Bukovac iz Kočevja, ki si svoje življenje ne predstavlja brez poezije, pesmi in petja.
Nika v uvodu iskreno prizna, da je precej introvertirana oseba, ljudje jo hitro izčrpajo, izgubljeno energijo pa ji povrne njen najožji krog – njena družina. Pravi, da njena družina zaseda prvo mesto na njeni lestvici prioritet. Svoj prosti čas pa rada nameni tudi peki sladic, fotografiji in dolgim sprehodom v naravi.
Narava zbistri misli in te se hitro prelijejo na papir in nastane čudovita poezija. S pisanjem se je začela spogledovati pri 11 letih, sprva s poezijo, nato je začela pisati pesmi in citate.
»Pišem v treh jezikih – v slovenskem, angleškem in srbskem. Ironično je večina mojih pesmi rap žanra, ki ga sploh ne poslušam veliko,« pove umetnica.
Ko govorimo o poeziji, pesmi… imamo v mislih muzo, navdih, ki v pesniku prebudi določene občutke in jih spravi na papir. Nika pravi, da njen navdih niso bile osebe ampak situacije. »Ker se nisem znala verbalno izraziti, kako se počutim, sem čustva zlila na papir. Največ pesmi in poezije je nastalo v obdobjih hude depresije, s katero sem se borila, v času osamljenosti, po ločitvi, izdajah prijateljev, aken in slabe samopodobe ter zlomljenega srca po 8. letih.«
Odkrito pove, da ji je njena besedila težko brati naglas ali zapeti. V neki meri jo zadržuje trema, predvsem pa ponovno podoživljanje občutka in težkih trenutkov, ko je pesem ali poezija nastajala. Med stvaritvami pa se znajde tudi nekaj veselih in humornih tem in otroških besedil, ki jih je pisala še v osnovni šoli.
Talent se deduje
Tudi v pisanju pesmi ji vzor predstavlja družina. Predvsem po mamini strani je polno pevskega, kiparskega, pesniškega in risarskega talenta, pove Nika, ki sklepa, da je pesniško žilico podedovala po mami Tanji.
Mama je bila ena prvih, ki je prisluhnila in občudovala njeno delo. Talent za pisanje pa so opazili tudi v šoli in najožji krog prijateljev. »Ko sem pisala dolge pesmi, si jih nisem upala pokazati drugim ali pa se prijaviti na razne natečaje. Moj pevski talent je poleg mame opazil tudi fant Aleksandar. Pojem večinoma angleške balade, vendar imam hudo tremo peti,« brez zadržkov pove.
Da bi pisanje postalo njen poklic, je že razmišljala, a jo zadržuje misel, da je čustveno prenaporno. »Namreč svoj navdih dobim iz težkih situacij in slabega počutja, ki ga je na srečo po toliko letih čedalje manj.«
Nika se že pri dvajsetih lahko pohvali z več kot 100 deli poezije, z 80 pesmi in z nešteto citati. Poleg lepo zapisanih besed in misli ji največji uspeh v življenju predstavlja premagana depresija in meningitis ter miselnost, da se uspeh ne meri v materialnih stvareh. Uspeh je zanjo sreča, osebna rast in izpopolnjenost in pohvalno je, da so tako močne besede izrečene s strani tako mladega dekleta.
A SVA ZARES KONČALA
Minil so časi najine sreče,
zdaj naju žalost k dnu vleče.
Nekoč kot eno midva sva bila,
a zdaj sva samo še tujca dva.
Kdaj ljubezen sovraštvo je postala,
ali je to to, a sva zares končala?
A se je še vredno sploh borit, ko nekdo te noče,
pamet pravi “ne”, a srce nazaj k seb’ te hoče.
A je še vredno sploh verjet vsem tem besedam,
lažem, da sem okej, pa lažem še kar naprej nasedam.
Ne vem več kaj je narobe in ne vem več kaj je prav,
vem samo to, da izgubljam te in tega mi je žal.
Hočem se sprement, a stara slaba je navada,
hodim dalje, a pot pod mano kar razpada.
Ne vem kaj je in kaj naj še naredim,
Kaj naj naredim, da se zate spremenim.
(Refren)
Gledam najine slike, vesele so vse,
kje so dobri časi, res pogrešam te.
Nočem te poklicat, ker sem v dilemi,
vse kar bi si rekla so samo problemi.
Ali se je še vredno sploh za kaj boriti,
ranjen je ponos, najini srci sta ubiti.
In naj sebi lažem, da ne čutim čiste jeze,
vem, da čustva, ki jih čutim niso za brez veze.
Ne moreva biti prijatelja, preveč imava zgodovine,
ker ljubezen prava nikol zares ne mine.
(Refren)
Jočem v dežju in življenje je porazno,
polno je ljudi, a brez tebe vse je prazno.
Vidim srečne pare kako za roke se držijo,
in spomnim se na naju, spomini me bolijo.
Zadržujem solze, pa vesel ‘mam lažen fris,
v sebi trpim, ker hočem te spet bliz.
Vem kaj je žalost in kaj je depresija,
sovraštvo je tisto kar zares ubija.
Jaz se še borim in za naju upam,
a kaj, ko niti seb’ več ne zaupam.
(Refren)
M.L.