Miha Deželak. Človek z veliko začetnico. Človek, ki je s svojimi dobrodelnimi akcijami v okviru Radia 1 ali pa kar tako mnogim družinam in otrokom pokazal, da je vredno. Da je vredno živeti, vztrajati, verjeti in se truditi. Točno to pa so tudi besede, ki Miho in celotno ekipo Radia 1 vlečejo v vsako dobrodelno akcijo posebej. Miho sem že pred intervjujem dojemala kot sproščenega, prijetnega in predvsem preprostega sogovornika. Da je temu res tako, sem se že v prvih minutah pogovora, ki se je skorajda že začel s predlogom »No Nastja, a se lahko kar tikava?«, prepričala tudi sama. Število »(smeh)«-ov v intervjuju pa to dejstvo samo še zapečati.
Bralci te poznajo po jutranjem programu z Jano Morelj in Denisom Avdićem – no, in Anjo Ramšak, ki je trenutno odsotna – na Radiu 1. Kako pa se je sploh začela tvoja radijska pot?
Pravzaprav se je moja »prava« radijska kariera začela na lokalnem Radiu Vrhnika, kjer sem imel tedensko oddajo, sčasoma pa sem začel na tem področju voditi tudi dogodke. Seveda pa gre potem sčasoma – če imaš seveda dovolj veliko željo ostati v tem radijskem svetu – ta pot naprej, nato sem kot športni novinar začel pripravljati športne novice na info tv-ju. Potem sem imel to srečo, da me je Denis povabil v jutranji šov na Radiu 1 in od takrat naprej me nekako ljudje poznajo.
Na Radiu 1 si, če me spomin ne vara, začel svojo pot s prometnimi novicami?
Ja, res je, najprej sem bil v bistvu producent, kar pomeni, da sem pripravljal stvari za moderatorje, potem pa sem pripravljal prometne informacije, ki jih imam še vedno v okviru Denis Avdič Showa. Najprej sva si to vlogo izmenjevala z Jano, potem pa je ona v skrb dobila vreme, meni pa je ostal promet. To je bil tudi nekako začetek naše poti kot ekipe, kar se je potem dejansko, po kar težkih začetkih, super obneslo. Sedaj smo res ekipa, v kateri drug drugemu zaupamo in gremo skozi vse trenutke – dobre in slabe – skupaj. Ljudje so nas kot ekipo zelo lepo sprejeli, »frontman« pa je seveda še vedno Denis, po njem se tudi šov imenuje, tega se celotna ekipa zaveda in tako je tudi prav.
Kako pa je delati v takšni ekipi? Vseeno ste trije na kupu, za povrh še ob nenormalno zgodnjih jutranjih urah… Kdo misliš, da je najbolj in kdo najmanj jutranji tip? S kom je najtežje shajati zjutraj?
Jaz mislim, da smo se z leti pravzaprav vsi nekako naučili biti jutranji tipi, čeprav nihče od nas v resnici ni (smeh). Nikoli se pravzaprav ne navadiš popolnoma na tako zgodnje jutranje vstajanje, vseeno s programom začenjamo že ob 5. uri zjutraj, kar pomeni vstajanje še toliko prej. Se prilagodiš, si pa sem pa tja pomagamo – vsaj jaz – mogoče s kakšnim popoldanskim spancem. Zdaj, če sem čisto iskren, sem tisti, ki največkrat zamudi prav jaz. No, seveda gre za »majhne zamudice« ali kako bi temu rekel, nekaj minut mi nekako zbeži (smeh). Ampak evo, tudi to je za nekaj dobro, Denis zna iz tega narediti dober »štos« in potem se na ta račun vsi nasmejimo. No, zadnje čase se mi zdi, da sem se vendarle popravil.
FOTO: Darja Štravs Tisu.
Potem ti nisi tisti, ki skuha jutranjo kavico…
Joj, tukaj imamo pa mi nekako takole zmenjeno… Jana skuha kavo za Denisa – no, to so začeli nedolgo nazaj prakticirati – prej pa sem kavo dejansko vsem priskrbel jaz, ampak pač tisto, iz avtomata (smeh). Zdaj je pa tako ja, Jana poskrbi za njiju z Denisom, jaz pa še vedno pridem s kavo iz avtomata, prinesem pa jo še Blažki, ki je jutranja producentka. Je pa tako, da brez kavice pač res ne gre…
S kom pa bi rekel, da se v ekipi najbolj razumeš?
Težko rečem oziroma izberem enega… mislim, da smo se z leti res ujeli vsi skupaj, naše energije so se povezale, vloge so se mogoče še malo bolj razločile in iskrenost ter povezanost med nami oziroma to kemijo, ki jo imamo, očitno čutijo tudi naši poslušalci, saj jih v nasprotnem primeru ne bi imeli toliko. Tako da ja, res bi težko rekel, s kom se razumem bolj in s kom manj, bi rekel, da je kar enakovredno razporejeno, s tem da, kot sem rekel, vsak ima svojo vlogo, ki jo mora opraviti, jasno pa je, da je Denis šef. On seveda tudi včasih po domače povedano »znori«, zato, ker je pravi perfekcionist. Res pa je tudi, da »znori« vedno z razlogom in naslednjič si potem res pozoren, da napake ne ponoviš. Drugače pa res, v teh letih smo postali ne samo sodelavci, ampak prijatelji, pomagamo si tudi izven tega radijskega biznisa in smo drug za drugega pripravljeni marsikaj naredit.
Poleg tega, da skrbite za jutranjo zabavo, pa ste tudi veliki dobrodelneži, sploh tebe, Miha, se je nekako prijel »lik« pravega dobrotneža. Deželak=Junak akcija recimo poteka vsako leto že od leta 2015, vaša jutranja ekipa oziroma celoten Radio 1 pa organizira še ogromno drugih dobrodelnih akcij. Zakaj se tebi osebno zdi to pomembno in od kdaj si želiš v takšni meri pomagati ljudem?
No, najlepša hvala za take besede, če je tako videti navzven, potem to pomeni, da ste me ljudje kot takega začutili. Želim biti iskren, takim stvarem se res v celoti predam, ker mislim, da z dobrodelnostjo in z dobrimi potezami nasploh narediš nekaj dobrega v družbi in povežeš tudi ostale. Res se mi zdi, da s tem nekako kar pritegneš ljudi in potem z veseljem sodelujejo. Letos smo imel že 7. akcijo Deželak Junak, ki je bila zelo uspešna, zdaj se bo zgodil tudi 7. 28-urni dobrodelni maraton, pri katerem upamo, da bo številka tako pravljična, kot je pravljično število 7. Že lani smo bili šokirani z zneskom, ki so ga prispevali ljudje. Dejstvo je, da brez takšnih ljudi tega ne moremo delati oziroma bi bilo toliko manj uspešno. Recimo, jaz se lahko s kolesom vozim ne vem kam, a če pri tem nimam podpore ljudi je vse skupaj »za brez veze«. Mogoče pa je res tudi to, da je dejansko nekaj v meni, že od majhnega sem se zavzel za sočloveka, že od nekdaj imam ta vzgib, da pomagam ljudem, če le lahko. Enostavno se mi to zdi res lepo, tako sem bil tudi vzgojen in roko na srce, nikoli ne veš, kdaj boš pomoč potreboval sam. Živimo v krasni državi, kjer so ljudje dejansko totalno na strani dobrodelnosti. Res smo narod, ki ni sebičen, ki stopi skupaj, ko je to potrebno in to smo že mnogokrat dokazali – ne samo preko naših akcij, tudi drugod. Mislim, da te stvari uspešne naredijo predvsem iskrenost, transparentnost oziroma da se točno pokaže, kam gre denar, tukaj ne smeš narediti napake in potem si na pravi poti.
Za to greš marsikdaj tudi preko »svojih meja« – v smislu nevarnosti ali osebnih strahov… Za kateri izziv bi rekel, da je bil najtežji, najbolj strašljiv, tak, ki ga res ne bi ponovil?
Hm, dobro vprašanje. Rekel bi, da sem šel najbolj preko sebe takrat, ko sem skočil bungee jumping z mostu v Maslenici na Hrvaškem. Maslenički most je res tak… joj, strašanski občutek je, ko pogledaš dol… To je bilo takrat, ko smo premagovali sami sebe oziroma svoje strahove in jaz sem premagoval strah pred višino, ker dejansko me je tega res zelo strah. In nikoli v življenju drugače ne bi tega naredil, ne bi skočil bungee jumping – nikjer, sploh pa ne tam! Pač, to sem naredil izključno zaradi tega, da dokažem, da mi je mar za ljudi, za te družine ki jim pomagamo in da je prav, da včasih narediš nekaj več, greš čez mejo neke svoje tolerance. Mislim, veš, racionalno razumeš, da je vse ok, da je varno, da se ti ne more nič zgodit oziroma da se mora nekje konkretno »zalomit«, da gre kaj narobe, ampak vseeno… ko tam gor stojiš, je zame oziroma za vsakogar, ki ima strah pred višino, res grozno. Tako da ja, ta stvar je bila zaenkrat zame osebno najtežja, sem pa res ponosen, da sem to naredil, ker tega drugače ne bi, res ne, ni šans (smeh).
Katerega pa bi z veseljem ponovil? Se ti je kateri od izzivov zdel težak, strašen, potem si pa ugotovil, da ti je v bistvu pisan na kožo?
Aha, huh… Vsakič, ko grem po Sloveniji s katerim koli prevoznim sredstvom si na koncu rečem, da bi šel še enkrat. Čeprav sem res utrujen – tudi leta naredijo svoje, nisem niti v najboljši kondiciji, ampak vedno si na koncu rečem ja, naslednje leto bom definitivno ponovil. Takrat, ko je največ emocij, ko najbolj telo boli, ko dejansko trpiš, si hkrati psihično popolnoma vzhičen in že komaj čakaš, da boš spet naredil nekaj takega za vse te otroke. In to – dokler mi bo dopuščalo zdravje – bom mislil enako. Vredno je, res je. Ne samo s kolesom, s čimerkoli.
Ogromno časa si od doma… kako usklajuješ službo in dom, družino? Kaj na vse to pravijo tvoji otroci in žena?
V bistvu to nekako skupaj super balansiramo. Mi smo pravzaprav skupaj v teh akcijah, vedno bolj sodelujejo tudi otroci in žena, sploh najmlajši sin je zelo rad z mano v tem, letos je ogromno prekolesaril v akciji Deželak Junak in tudi v etru zelo rad kaj pove. Tudi hčeri sta zraven v akciji, žena prav tako pride vsaj vmes me kaj pozdravit in vedno na zaključek, tako da smo pravzaprav tem akcijam predani družinsko. Vesel sem tudi, da sta se obe moji hčeri vključili tako, da sta obe vzgojiteljici v kolonijah. Tudi onidve mi marsikaj povesta, kakšno zgodbo, izkušnjo, kar me še bolj vzpodbudi in še bolj prepriča v to, da gre denar res v prave roke. Dejansko je cela družina vpletena v cel proces dobrodelnih akcij, seveda pa se – po tem, ko se spočijem – posvetim kakšen dan ali dva samo njim. Zaslužijo si.
Kako pa družina sprejema to, da te sedaj pozna cela Slovenija?
Hja, različno, »tamal«, sin je star 12 let in njemu je to res super, medtem ko žena pa je malo bolj zadržana ampak se mi zdi, da se iz leta v leto bolje »spopada« s tem, kaj pove v eter in se tudi fotografira… Hčerki pa tudi no, jima ni nek problem, sta – kot sem že omenil – pogosto tudi aktivno vključeni, vse to jima pa pomaga tudi pri študiju -ena od hčer študira na FDV-ju smer sociologija, druga pa na Filozofski fakulteti pedagogiko in andragogiko, tako da jima te izkušnje definitivno dajo neko širino.
Na terenu, no, pa tudi v etru, se vsake toliko sigurno zgodi kaj »neprijetnega«, nerodnega. Se spomniš, kaj te je najbolj spravilo v zadrego?
Joj ja (smeh). Ta izkušnja oziroma že priprava na ta izziv je bila res grozna… Spomnim se – to je že veliko let nazaj – ko sem dobil nalogo, ki me je res spravila v neprijetno situacijo oziroma v zadrego. Namreč, oblečen v neopren ali nekaj podobnega naj bi me privezanega na strehi avtomobila spustili v avtopralnico, pod vse tiste ščetine, kemikalije… Ko se je to razvedelo, je znorela moja žena, potem še moja mama, celo klicale so na radio, da to pa ne, zakaj, kako, da to ne gre… (smeh) skratka res, vse narobe. Ampak sem šel čez vse to prepričevanje in sem rekel da pač jaz grem, čeprav mi je bilo res neprijetno no, seveda, sploh si nisem znal predstavljat, kako naj bi to izpeljal… No, ampak potem so – tik pred tem, da bi me dejansko dosegle te krtače in to – vse skupaj ustavili, tako da ja, se je vse srečno končalo. Drugače pa ja, res, tukaj so se pa vsi moji bližnji kar konkretno »uprli« tej nalogi, tako da je bilo res neprijetno.
Prihaja božič, pa novo leto… kako ga preživljaš? V krogu družine, s prijatelji…
Zelo različno no, zdaj zaradi korone je vse skupaj malo »obrnjeno na glavo«, tako da smo lani praznovali v krogu družine, drugače pa smo načeloma skupaj s prijatelji. Novo leto je bolj »žurersko«, ponavadi smo šli ven, v kakšno planinsko kočo ali na smučanje, včasih tudi doma pri kakšnih prijateljih. Zdaj je epidemija že drugo leto pač prekrižala načrte in treba se je temu primerno prilagoditi. Res nočem omenjat te koronske situacije ker mislim da smo je res že vsi siti, ampak to je dejstvo… Letos pa iskreno niti še ne vem točno kako se bomo organizirali, punci sta že tako veliki, da niti ne hodita več z nami okoli, se po svoje organizirata, mi trije pa imamo letos vsi željo, da ne bi bili doma (smeh). Ne vem, šli bi nekam na kakšno smučišče ali pa morda na Veliko Planino, nekam v hribe, na smučišče… kaj takega. Kar se tiče pa božičnega večera pa smo precej klasični, ima pa to vsako leto žena »čez« (smeh). Pripravi dobro božično večerjo, seveda nas obišče tudi Božiček oziroma no, otroci so sedaj že tako veliki da lahko temu rečem da se pač obdarujemo med seboj.
Kaj pa najrajši poješ za božično ali novoletno večerjo?
Za moje pojme, more biti nujno na mizi poti’čka (smeh), pa kakšni piškotki, drugače pa nič kaj ne kompliciramo. Ponavadi žena pripravi narezek, včasih tudi kaj bolj konkretnega, kot pravim pa nimamo nekega »pravila«, no razen potice, to pa (smeh).
Kako pa ste pri vas z darili… imaš tri otroke precej »pisanih« starosti… Kdo vse vas obišče in kaj pusti pod smrečico?
Mi smo tako pridni, da nas kar vsi trije dobri možje obiščejo (smeh). Mi imamo vsi radi darila oziroma obdarovanje kot tako, ta efekt presenečenja, ta čar daril. Ne gre zdaj za ne vem kako draga darila, kar se tega tiče smo bolj skromni. Je pa tako, da recimo Dedek Mraz nosi pri mojih starših, Miklavž je doma ampak prinese bolj kakšno sadje in suho sadje, potem Božiček pa je malo bolj radodaren, tudi s kakšnimi igračami oziroma pač nekaj, kar si otroci zaželijo. Kar je pri nas posebnega je to, da naredimo obdarovanje »drug drugega«. Torej, vsak kupi darilo za določeno vsoto, ponavadi je to okoli 10 ali 15 evrov, že prej pa žrebamo, kdo bo koga obdaroval, tako da samo ti veš, komu moreš kupiti darila. In na ta račun se res vsako leto nasmejimo, ker vsi vedno izberemo nekaj smešnega, zabavnega in je res top vzdušje.
Če bi pisal pismo Božičku, ki bi ti lahko izpolnil katero koli željo, kaj bi si zaželel?
Huh, okej, zdravja in vsega tega »nematerialnega« se ne da kupiti, tako da bom to pustil, če razmislim malo o materialnih zadevah pa… Božička bi prosil, da mi prinese karto za smučanje in en tak vikend paket v planinski koči. To me najbolj razveseli, smučanje, nočno sankanje, kaj adrenalinskega… tega bi bil najbolj vesel.
N.Š.