V naše uredništvo je poklicala Marija Petrič Zeilhofer, ki si je za spomin želela članek o obletnici mature. Po nekaj klicih sva ugotovili, da članek ni bil napisan v našem uredništvu. Kljub temu je prijazna in simpatična sogovornica s svojo vztrajnostjo naredila tako velik vtis, da je njena življenjska zgodba vredna delitve. Skoraj 90-letna gospa se z velikim veseljem spominja dni, ki jih je preživela v šolskih klopeh, in si prizadeva najti še žive sošolce in sošolke. Skupaj sva prehodili njeno življenjsko pot iz Dolenje vasi, mimo Kočevja vse do Maribora, kjer zdaj živi.
Marija Petrič se je rodila leta 1935 v Dolenji vasi. Imela je osem sorojencev, vendar je družina enega otroka žal že zgodaj izgubila. Odraščali so na kmetiji in pomagali pri vseh delih. Oče je v Ribnico prišel iz Dvorske vasi in poleg kmečkih opravil opravljal tudi delo sekača ter vzgajal semena, ki jih je nato prodajal na sejmih. Z denarjem od prodaje je otrokom ob praznikih privoščil oblačila. Mama je pred poroko delala pri bogati gospe v Trstu, kjer se je naučila manir in lepega vedenja, te lepe navade pa je nato predajala svojim otrokom.
Kljub preprostemu delavskemu ozadju so jih doma spodbujali k šolanju. “Petrič, daj otroke v šolo, ker imajo glave,” se besed iz preteklosti spominja naša sogovornica. In res, oče je otroke poslal v šolo, vendar z opozorilom, da bodo, če ne bodo resno študirali, morali delati doma. Večina otrok je zagrabila za knjige. Kasneje so postali inženirji, defektologi, nekateri so končali tudi krščanske šole.
Ljub spomin na Ribnico in Kočevje
“Spominjam se povojne Ribnice, ki je bila v obnovi. Med vojno je bila namreč močno bombardirana, spomnim se zvonika in drugih znamenitosti. Zelo rada se spominjam Ribnice. Peš sem hodila v šolo iz Dolenje vasi v Ribnico – v vsakem vremenu. Spomnim se našega učitelja ruščine, ime mu je bilo Katjuša. Potem je bil tu še Jakl, ki nas je učil matematiko, in Švajger, ki je učil zemljepis,” se v šolske dni v Ribnici vrne Marija. Po končani osnovni šoli in nižji gimnaziji je šolanje nadaljevala v Kočevju.
“V gimnazijo sem hodila iz Dolenje vasi do Lipovca, nato pa z vlakom do Kočevja. Gimnazija je bila zelo priznana, naš razrednik je bil Humek, takratni ravnatelj pa Herman Kotar. Bil je Slovenec, ki je velik del življenja preživel v Nemčiji. Znal je nemško, in čeprav ni imel profesure, je poučeval nemščino,” se spominja časov na kočevski gimnaziji.
Na kočevsko gimnazijo ima lepe spomine, ki jih ohranja z rednimi srečanji ob obletnicah. “Sedaj nas je čedalje manj,” doda. S kolegico, ki zdaj živi v Škofji Loki, imata redne stike in skupaj iščeta sošolce in sošolke, ki so imeli privilegij dočakati visoko starost. “Vem, da je sošolka Petje Minka odšla iz Ribnice v Avstralijo, in spomnim se še sošolca Radonjiča, ki je bil pomorec in tudi živi v Avstraliji. Enkrat je celo prišel na obletnico mature. Še vedno iščeva naprej. Dve sošolki pa se nikoli nista udeležili srečanj.”
Gospa Marija nas je navdušila z zagnanostjo in željo, da bi se ponovno povezala z ljudmi, s katerimi je delila najstniška leta. Narava jo je obdarila z vztrajnostjo in potrpežljivostjo, ki ju je potrebovala tudi skozi svojo poklicno pot.
Iz Ribnice v Maribor in v spominih nazaj domov
Po končani gimnaziji se je skupaj s sošolkama Marijo Vesel in Ano Virant vpisala na višjo šolo za medicinske sestre. Ker je šolanje zahtevalo bivanje v internatu, naša sogovornica pa si ga s skromno štipendijo težko privoščila, je v drugem letniku študij opustila in se vpisala na pedagoško fakulteto, smer defektologija.
Celo življenje je delala kot defektologinja. V stroki je spoznala tudi moža in se preselila v Maribor. Mož je bil nekaj let ravnatelj šole, kjer je delala tudi sama. Šola s prilagojenim programom je bila takrat še v povojih, učbenikov ni bilo, skozi leta so se sproti učili, a poklic ji je dal veliko.
Gospa je kljub častitljivim letom sogovornica, ki bi jo lahko poslušali ure in ure. V Ribnico je nazadnje prišla še pred pandemijo, ko si je ena izmed vnukinj zaželela videti kraje, kjer je odraščala njena babica. “Ogledali smo si vse, od Trubarjevega mlina, Stritarjeve kašče, Ribnice, Dolenje vasi, Kočevja, gimnazije,” našteva in doda, da ji leta prinašajo čedalje večjo nostalgijo.
Sorodnikov v Ribnici in okolici nima več, kljub temu pa jo spomini močno vežejo na kraje, kjer je preživela otroštvo in mladost. “V mislih sem v Ribnici, Dolenji vasi in v Kočevju,” skoraj poetično zaključi telefonski pogovor, z obljubo in željo, da se nekoč vrne na ljubljena mesta.
