Svet športa je poln zgodb, ki navdihujejo in dokazujejo, da vztrajnost, volja in talent lahko sanje spremenijo v resničnost. Naja Poje Mihelič iz Ribnice je svojo športno pot začela v domačem nogometnem klubu. Perspektivna mladenka pa je danes članica italijanskega prvoligaša Sassuola. Športnica si je med bivanjem v Italiji vzela čas tudi za naš časopis, k pogovoru smo povabili tudi njeno mamo Damjano Mihelič, ki je zagotovo njena najbolj strastna navijačica.
Naja, kdaj si začutila ljubezen do nogometa, te je morda kdo še posebej navdušil?
Naja: V prvih razredih osnovne šole. Sošolci in prijatelji iz ju-jitsa so igrali nogomet, zato me je ta začel še bolj zanimati.
Damjana: Dediju je že majhna rekla, da ko bo velika, bo igrala nogomet. Že od najzgodnejših let je športno aktivna. V vrtcu je najprej začela trenirati ju-jitsu, v šoli jo je učitelj špota povabil na rokomet, v drugem razredu pa je začela še z nogometom. Najprej z dvoranskim, s futsalom. Navijala je za Messija in Barcelono, za katero je takrat igral.
Športnike radi vprašamo po njihovih začetkih, kako se je nogometna zgodba začela pri Naji?
Naja: Ne vem točno, kako se je začelo. Ne spomnim se niti prvega treninga, se pa spomnim gola, ki je bil po mojem mnenju kar prelomnica, ker je bilo sploh v začetku težko igrati s fanti, saj če si punca, sklepajo, da ne znaš/si slabša in se moraš še bolj dokazati, da te “sprejmejo”.
Damjana: Oče enega od sošolcev, Lado Grgurič jo je v drugem razredu povabil na treninge nogometa. Najprej je s fanti NK Ribnica igrala futsal, kasneje še nogomet. V 7. razredu so jo iz kluba NK Krim povabili še v dekliški nogomet. Nekaj časa se je poleg treningov s fanti, dvakrat na teden na treninge vozila še k puncam v Ljubljano. Takrat je tudi še trenirala ju-jitsu in je bilo treningov in tekem res veliko. Čas korone je potem nekako pokazal, da je nogomet postal prioriteta. Odločitev za srednjo šolo je bila enostavna, dekliški nogometni razred na Gimnaziji Šiška. Tam je opravljala treninge pod vodstvom reprezentančnih trenerk, sicer pa hodila na treninge k ŽNK Radomlje, kjer je tekmovala pred odhodom v tujino. Je pa z nogometom okužena sedaj cela družina, saj je oči Toni vmes postal nogometni trener, nogometaš je tudi bratec Luka. Sestra Lana, ki je odlična plavalka in mami, pa navijava na tekmah.
Vsak športnik si na začetku kariere postavi določene cilje. Ste si kdaj predstavljali, da bo Naja tako hitro prišla do zelo pomembnega mejnika v karieri?
Naja: Seveda sem vesela in ponosna, da se mi je uspelo prebiti v tujino, ampak se tukaj ne ustavljam. Moje ambicije so visoke in delam v skladu s tem, da sem iz dneva v dan boljša.
Damjana: Poleg dobrih telesnih predispozicij, ima Naja tudi zares rada nogomet in je pripravljena vložiti veliko časa in truda v delo. Tudi po poškodbi rame je res ogromno delala na fizioterapiji, preventivi, moči …, da je čimprej spet lahko igrala. Uspeh potem pride kot neka nagrada za ves trud.
Kako je do povabila v Italijo sploh prišlo?
Naja: Lani februarja smo imeli s kadetsko nogometno reprezentanco Slovenije pripravljalne tekme proti Italiji. Tekme so prišli pogledat skavti, ki sem se jim očitno zdela zanimiva in so kmalu po tekmah poslali povabilo na probo. Septembra sem nato odšla v Italijo, kjer so me dokončno povabili v ekipo.
Kako potekajo dnevi v Italiji, kako je urejeno bivanje, šolanje?
Naja: Sam dnevni plan ni nekaj posebnega. Dopoldne imam čas za šolo, ki jo opravljam on-line. Obiskujem športno gimnazijo, kjer je že utečeno delo na daljavo, saj jo obiskuje kar nekaj športnikov, ki trenirajo v tujini. Popoldne in del večera je namenjen za treninge. Bivam v hotelu, še z nekaterimi soigralkami, ki so prav tako od dlje. Večinoma so iz Italije, tri pa so tujke. V hotelu/klubu imamo urejeno prehrano, pranje, prevoze, zdravstveno oskrbo, učenje jezika, glede vsakodnevnih stvari za nas skrbi tudi tutorka, tako, da se lahko osredotočamo le na šport in šolo.
Šport prinaša tudi odrekanje, prilagajanje družinske dinamike. Kako kot mama doživljate vse skupaj?
Damjana: Zaradi Najine poškodbe spomladi letos na reprezentančnih kvalifikacijah je na probo odšla šele v začetku septembra. Nato se je vse odvilo zelo hitro in vsega skupaj pravzaprav še nismo uspeli popolnoma predelati. Za urediti je bilo precej stvari, jo preseliti … Si seveda zelo ponosen in vesel, ampak tudi nekoliko preplašen, kako bo. Babici sta pa najbolj v skrbeh. V avgustu smo se že malo pripravili. Šli smo na dopust v Italijo in malo spoznali kraje, kjer je sedaj, si ogledali klub, konec septembra ob selitvi pa smo spoznali še hotel in punce, s katerimi biva. V klubu je vse dobro organizirano, mesto ni preveliko, tako, da je malo lažji občutek. Vsakodnevno smo v stiku, si pišemo, ali se slišimo, ali pa smo na video klicih. Planiramo pa seveda tudi kašen obisk.