E-UTRIP
Featured Glasba Kultura

Ljubezen do citer ji je podaril »ate«, ki je bil strog, a pravičen

Dobrepolje so nekoliko od rok, zato se je tu ohranilo marsikaj starega in zanimivega. Tudi violinske citre, ki jih je do smrti, jeseni 2002, igral Jože Zajc z Vidma. Na redek ljudski inštrument pri nas skorajda edina že 17 let igra njegova vnukinja Veronika, ki zadnja leta nastopa tudi na nekaterih dogodkih na Ribniškem. Pred kratkim je obogatela kulturni program ob izidu pesniške zbirke Stanke Mihelič.

Glasbilo je pred 60-imi leti iz Velikih Blok prinesel neki vaški tihotapec (čeprav se je izdajal za čevljarja), ki jih je dobil za svoje usluge. »Ostal je brez cekinov, mami se je potožil, da je suh kot cerkvena miš. Da bi splaval, je pripravljen v denar pretopiti tudi ta inštrument, ki ga na poti z Notranjske do tja nihče ni hotel niti pogledati, kaj šele, da bi zanj odprl mošnjiček,« so znanci napeli ušesa, ko jim je Jože leta 2000, po prireditvi za materinski dan, kot velikokrat dotlej, natanko razlagal kupčijo, ki jo je za njegov rojstni dan sklenila mama. Tako, da si je nekje sposodila 110 kraljevih dinarjev. Toliko so stali dobri čevlji.

Predenj je rojak orjaškega Martina Krpana odnesel kopita, je nadarjenemu Jožetu pokazal osnove igranja, da je kratkohlačnik žarel od radosti. Imel je občutek, da ga nese, a ne ve kam. Vaški pobje so mu zavidali, on pa se ni nikoli preveč hvalil, vedno je bil bolj skromen, čeprav se je zavedal, da ima redko glasbilo, ki ga je skrbno varoval. »Z veseljem igram tudi v pomladi jeseni,« so ga ob vaškemu prazniku na Vidmu občudovali tudi vrtčevski otroci, katerimi je najraje brenkal in pel.

Violinske citre so redkost, na njih se igra z lokom, imajo devet strun v dveh skalah in še tri oktave za spremljavo. Jože, sicer glasbeno nadarjen, se je nanje naučil igrati, ko mu je bilo osem let, in to kar sam. Kmalu je znal inštrument tudi uglaševati.

Igral je brez not, čeprav jih je poznal, saj je bil 45 let cerkveni pevec. Napisal je več kot 200 ljudskih pesmi iz bližnjih krajev. V časih, ko je bil radijski aparat redkost, o televiziji pa se ni vedlo nič, je Jože godel svatom, nastopal po vaseh in veselicah, vaške fante in dekleta je zabaval v njihovi hiši, ker so radi plesali. Bil je znan tudi onstran Kolpe, saj je imel okrog 80 koncertov v rajnki Jugoslaviji, nastopil je tudi v Avstriji in na Nizozemskem.

Za njegov inštrument, takrat se je malce potožil, sinovi niso kazali interesa, se pa je z glasbilom med vsemi otroci radovedno spogledovala vnukinja Veronika, ki jo je izbral za naslednika. “Vztrajna bodi, igrati nanje se ne da naučiti v enem dnevu,« jo je dedek spodbujal.

Ker so bile citre načete, jih je vzel v roke mojster. Ugotovil je, da so stare več kot sto let. Spodnji del citer je iz smrekovega lesa, notranji so iz hruške, zgornji del pa je iz neznanega lesa, verjetno afriškega hrasta.

»Osemletna deklica sem bila, ko je ate dejal, da bova skupaj zaigrala na materinskem dnevu v Osnovni šoli na Vidmu, zato je bilo treba kar vaditi. Bil je strog, a natančen in potrpežljiv učitelj, ki je želel, da vselej igram dobro, po ritmu. Slednjega sem ujela, saj mi je pri tem pomagalo znanje igranja na violino, katero sem se začela učiti hkrati s citrami,« se spominja Veronika. Ate, tako je ljubkovalno klicala dedija, je bil citrar 70 let. Grča med glasbeniki daleč naokrog je imel vse pesmi ročno zapisane v zvezkih, v katerih vnukinja spomin nanj in oporo, ki ji je dajal, ohranja tudi z ilustracijami. Zelo dobro je namreč tudi risal. »Sama sem bila zelo vztrajna in mi je na koncu uspelo. Ate je bil moj mentor, pedagog in zaslužen, da je vsa družina glasbeno nadarjena. Oče in sestra ter jaz pojemo v cerkvenem pevskem zboru, brata pa sta pritrkovalca zvonov,« Veronika, sicer profesorica angleščine na osnovni šoli v Šmarju Sap, pokaže fotografijo z dedijem na vaji.

Violinske citre položi na mizo in razloži, da se nanje z desno roko igra melodijo z lokom, z levico pa na kitarske strune. Sestavljene so torej iz violinskega in kitarskega dela. Pri igranju se uporablja tudi violinski lok, zato se te citre popolnoma razlikujejo od koncertnih citer.

Poleg šolskih obvez, je Veronika zelo predana inštrumentu, s katerim ustvarja in raste. Glasba je del njenega življenja, ki jo tlakujejo tudi številni nastopi. Na samostojna koncerta v domači občini, ki se ji je za ustvarjalnost zahvalila s priznanjem, je zelo ponosna, kot tudi na gostovanje v Kanadi, kjer je z ljudskimi pevci iz Tepanj godla Slovencem, ki tam živijo. Je tudi članica Citrarskega društva Slovenije. Leta 2008 si je priigrala naziv Prešmentane citrarke. To je nagrada, ki jo citrar prejme le enkrat v življenju. Posnela je več pesmi za zgoščenko Sozvočja Slovenije. Svoje znanje ohranja tudi preko igranja na violino. »Dedi, tam nekje gor, je name neizmerno ponosen. Jaz pa tudi nanj,« »prijazna citrarka ne skriva čustev do svojega učitelja.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki