Eva in Aljaž sta 31-letnika, ki sta življenje v velikem urbanem mestu zamenjala za neokrnjeno naravo. Na 800 m visoki planoti nad reko Čabranko sta kupila staro leseno hišo, ki sta jo v enem letu obnovila. V vasi Novi Kot danes živi vsega 35 duš. Njun večji projekt je trenutno Hiša Mandrova, s katerim želita oživiti kulturno dediščino, kulturni turizem in izobraziti mlajše rodove o samooskrbi ter uporabi lesa.
Eva in Aljaž
Prihajata iz Osrednjeslovenske regije. Eva prihaja iz samega centra prestolnice – Ljubljane, Aljaž pa iz kraja, ki se ponaša z najstarejšim slovenskim samostanom – Stične. Njuni življenjski poti sta se prepletli, ko sta še sedela v gimnazijskih klopeh. Kot v šali pravita, je bila »usodna« predmaturitetna zabava. Oba sta doštudirala v Ljubljani, podiplomski študij pa sta nadaljevala v tujini. Odločitev ni bila težka, saj je bilo to obdobje ravno po gospodarski krizi leta 2008, ko so bile možnosti za zaposlitev zelo slabe. Prav tako tudi nista videla možnosti, da bi nadaljevala študij v Sloveniji, posebej glede na svoje želje in pričakovanja.
Tako sta izbrala deželi, ki sta jima glede na njuni osebnosti bili pisani na kožo. Eva je preživela 2 leti na Finskem, kjer je magistrirala iz vizualne kulture, Aljaž pa je magistriral iz fotografije na Nizozemskem. Njuna poklica sta si sorodna: Eva je videast, Aljaž pa je intermedijski umetnik. Kar v praksi pomeni, da opravljata enako delo.
V tujini sta preživela 5 let, ves čas sta delala in prav lagodno živela. In zakaj sta se potem odločila za vrnitev v Slovenijo? Zakaj sta pustila za seboj priložnost za delo in udobno življenje, ki sta si ga ustvarila v tujini?
Razlog njune odločitve, da tujino dokončno pustita za sabo, lepo opiše Eva: »Vedno sva nekaj pogrešala, ko sva hodila nazaj domov za praznike. Imaš vedno tisto dvojno navdušenje, ko greš od doma, in ko se vračaš nazaj »domov« – v tujino. Ampak nama je vedno nekaj manjkalo, nekaj sva zapuščala, in je bilo proti koncu že kar žalostno se vračati nazaj v tujino. Tako sva vedela, da se bova nekoč vrnila domov.« A že takrat sta bila odločena: če se vrneta, bosta živela nekje na podeželju.
(Projekt) Hiša Mandrova
Hiša pred obnovo … 
… Po obnovi
Pričela sta z raziskovanjem nepremičninskega trga, kjer sta iskala primerne stare hiše, ki so bile potrebne prenove. Poudarek sta dala bolj na hiše in ne toliko na okolico. Aljaž je sicer dobro poznal Kočevsko, popolnoma neznano pa mu je bilo območje od Sodražice proti Loškemu Potoku. Ker nista točno vedela, kaj sploh iščeta, sta se osredotočila samo na tisto, kar se jima je zdelo zanimivo. Fotografija hiše, ki je pritegnila njuno pozornost na prvi pogled, ni izgledala tako optimistično. Še več, ko sta pogledala na zemljevid, kjer naj bi hiša stala, jima je bil kraj popolnoma neznan. Bolj kot sama hiša ju je prepričala okolica.
Brez oklevanja sta se usedla v avto in se zapeljala v vas Novi Kot. Takoj ko sta zagledala ta še neokrnjeni del narave z vso širno okolico, sta vedela, da bo tukaj njun novi dom. Okoliški prebivalci so se ju zelo razveselili. Navdušeni so bili, ker sta bila mlada, polna energije in zagona, da prenovita hišo in zares zaživita med njimi. Sicer so bili na začetku do njiju malce zadržani, ker so mislili, da sta prišla »bolj za hec«. Ko so videli, kako sta pridna in vztrajna pri svojih namerah, pa so ju takoj vzeli za svoja. V teh krajih, poudarjata Eva in Aljaž, še vedno živita medsebojna pomoč in vzajemnost. Značilnost vasi je v njeni razpršenosti, kar pomeni, da so hiše postavljene druga od druge na 500 m. To pa je, kot pravi Aljaž, bolj privlačno za bivanje.
Kaj pa se pravzaprav skriva pod »projektom« – Hiša Mandrova, in kako sta prišla na to idejo?
Vse od začetka, ko sta se začela ukvarjati z lesom, kar sta se sama naučila med samo obnovo hiše, in do tega, da je Aljaž začel ročno tesati tramove, sta vedela, da bi to rada delila s širšo javnostjo. »Želela sva ustvariti neko skupnost za nekoga, ki je na razpotju, ki ne ve, kam bi se obrnil, kako sploh začeti, ali pa tudi kje najti sredstva. Prikazati, kako lahko z ročno obdelavo lesa dosežemo marsikaj. Najina največja želja je bila, da se idejo predstavi navzven in s tem vzpodbudi ustvarjanje z lesom. Ravno v času prvega vala epidemije sva prišla v stik z razpisom. Tri mesece sva pisala, kaj želiva doseči z idejo, in kaj bi bilo vodilo tega projekta. Vsebino sva prijavila in ideja je bila zelo dobro ocenjena. Dobila sva sredstva, ki so v celoti namenjena vsebini, ki jo sedaj producirava.« Glavni namen projekta, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, je testiranje poslovne ideje – priprave dveh kulturno turističnih produktov. To sta dve delavnici, prva se bo fokusirala na ročno obdelavo lesa, druga pa temelji na samooskrbi.
Ko Eva in Aljaž govorita o lesu, jima oči kar zažarijo
Ta neprecenljiv vir narave sta še bolj vzljubila, ko sta začela prenavljati hišo. Iz njunega pripovedovanja človek dobi občutek, da jima je poseben odnos z lesom, ki sta ga razvila, dal bogato popotnico za celo življenje. »Ko sva videla, kako je hiša narejena, koliko časa je obstala, sva spoznala, kako je les krasen material. Na parceli sva imela ogromno lesa in ko sva ga enkrat dala na razrez, ko sva začela z njim delati, nama je bilo jasno, da imava »bogastvo« v rokah. Nekaj najlepšega je, ko imaš že nekaj v okolici, uporabiš za to, da si nekaj zgradiš, v najinem primeru – novo hišo. Les je lahek material, z njim se enostavno dela, res ga lahko vsak obvlada, če se le malo potrudi. Konec koncev je živeti v leseni hiši nekaj zares krasnega, cel »štimung« deluje. Ima nek poseben občutek – domač občutek. Les je poetičen material. Živi in propada skupaj s človekom. In vedno ga lahko uporabiš za gorivo ali kompost, ko že doseže konec svojega življenja. Nikoli ni odvečen material, ki bi šel v potrošnjo in se ga ne bi več uporabilo. In to je čudovita izmenjava z okolico, da lahko uporabiš to, kar imaš.«
Pri realizaciji takšnega projekta sta seveda zelo dragocena tako opora kot pomoč okolice. Pravita, da sta velika srečneža, ker imata dva dobra prijatelja: Mirana, ki je mizar in dela v mizarski delavnici in Mitjo, ki je tesar – cimperman, ki postavlja skeletne hiše. Aljaž se rad spominja: »Veliko sem bil z njima na povezavi preko telefona, kako naredim to in ono. Bilo je res veliko prijateljskega svetovanja, za katerega bom vedno hvaležen. Po drugi strani, ko pa z lesom enkrat začneš delati, ga gledaš kot razrezano drevo, ga čisto drugače dojemaš in razumeš. Tako se lahko sedaj že z ljudmi, ki celo življenje delajo z lesom, posvetujem, če sem prav razumel in naredil.« Eva s svojo preudarnostjo in zrelim pogledom na življenje doda: »Ko enkrat eno stvar delaš zase, je želja res močna, potem je vse stokrat lažje. Morda se res vse sliši enostavno, vendar potisneš na stran vse, kar je bilo slabega, in ostane samo še lepo. Zato, ker ko pogledam naokoli točno vem, zakaj sem to delala.«
Glede na to, da je les živ, se hitro postavi vprašanje, kako je z njegovo zaščito. V kolikor je les sekan v zimskem času in je lepo posušen, se ga lahko uporabi zunaj. Če je les vgrajen tako, da ima narejen prezračevalni kanal, se deske sušijo z obeh strani. Iz tega razloga zunanjega dela hiše nista zaščitila. Všeč jima je, ker les-fasada spreminja izgled in je hiša vsak teden drugačna. Dobiva obliko sivega kozolca, kar morda ni vsem všeč. Trajnost pa je seveda enaka. Z naravnim preparatom – borovo soljo, ki naredi bazično površino, sta zaščitila konstrukcijo/nosilne dele hiše, kjer je bolj kočljiv del, zgolj zaradi možnih žuželk v bodoče.
Notranjosti hiše nista veliko spreminjala, le konstrukcijo sten sta prilagodila izolaciji in pustila odprt galerijski prostor. Hiša je drugačna, a ima vse elemente stare hiše. Za ogrevanje celotne hiše uporabljata peč na drva. Eva nazorno razloži: »Izolacija hiše je tako dobra leseno vlaknasta, kar je super. Ena od stvari, ki me jih je Aljaž naučil gledati, je tudi to, da se takoj vidi, pri kateri hiši je narejena dobra izolacija. Na strehah, ki so ogrevane in niso dobro izolirane, se bo sneg hitro topil, ker gre vsa toplota skozi. Na strehah hiš, ki so kvalitetno izolirane, pa bo sneg ostal. Pri najini hiši je tako zelo zanimivo gledati, kako sneg v celoti ostane dolgo na strehi.« Na takšen način se danes delajo sodobne ekološke pasivne hiše, doda Aljaž.
Pogled v prihodnost
Seveda zreta tudi že v prihodnost. Znanje, ki sta si ga pridobila, želita prenesti na mlajše generacije. Njun velik cilj je tako mlajšim približati način življenja, ki je globoko povezan z naravo. Predvsem pa jim prikazati, kako lahko veliko narediš sam in se zaradi tega zelo dobro počutiš, in kako teoretično znanje, pridobljeno skozi izobraževanje, prenesti v prakso. Zavedata se, da mora biti pristop do mlajših generacij drugačen, prilagojen njihovemu načinu razmišljanja. Z avdiovizualnimi vsebinami, ki so mladim zelo blizu, bi rada dvignila raven avdiovizualne produkcije, da je hkrati tako estetska kot tudi poučna. Prav tako bi rada omogočila pedagoškim skupinam in otrokom iz okolice obisk poučnih poti v naravi.
Samooskrbo, ki ji velik del časa posvečata že sedaj, bosta v prihodnosti še okrepila. Tudi v bodoče bo v ospredju les in pridelki, ki že uspevajo na njuni gredi. Imata tudi že kokoši, poleti se jim pridružijo še piščanci. Njuna domačija pa bo bogatejša tudi za nove stanovalce – pujse. Kot poudarjata sama: »Vse te sestavine, ki so nepogrešljiv člen verige, uporabljava tudi za to, da revitalizirava posest. Gre za zaraščen travnik, ki je zelo monokulturen z določeno travo in smrekami, vse je bilo degradirano. Midva s principi uvajanja pašne živine oz. živali na parcelo poskušava tudi čim bolj regenerirati zemljo s tem, da bova imela v prihodnje še večji pašnik tudi za rastline.«
V prihodnost sodi tudi spletna trgovina, ki sicer že »živi«. V njeni ponudbi so izdelki z njuno zgodbo. Kar pomeni, da vsak izdelek, naj bo to lesena žlica, lesena “dila” ali pa pletena košara, nosi v sebi svojo zgodbo. Ljudje začutijo, da sta v prav vsak izdelek vložena trud in ljubezen. In to se vedno obrestuje.
Zelo rada imata izzive. Predstavljajo jima možnost spoznavanja neznanega, kar naredi življenje še bolj zanimivo. Eden takšnih izzivov je podnebje kraja, v katerem živita. V teh krajih je samo ena rastna sezona, so v mrazišču, kar pomeni, da je zadnja slana okoli 15. maja. Zaradi tega morata vse dobro splanirati in poskrbeti za cel proces, da sadike, ki so njune, zasadita pravi čas. »V kolikor pravi čas zamudiš, nimaš možnosti popravnega izpita,« na kar še posebej opozorita.
V prihodnosti si tako želita še veliko več živali, raznolikosti na parceli, rastlinja, produkcije in kreativnosti. Predvsem pa bi rada, da bi njuna domačija ponujala »bogastvo« raznolikosti.
Zgodba Eve in Aljaža je navdihujoča. Sta navdih tako za starejše generacije kot tudi za mlajše, ki šele raziskujejo življenje. Nedvomno bosta s svojim življenjem in razmišljanjem pustila pečat v družbi. Naj bo njuna končna misel vzpodbuda za vse nas: »Najbolj v življenju do sedaj verjameva, da lahko nekaj narediva. Toliko, kot sva o sebi spoznala, ko sva vse to delala, ne bi nikoli, če se tega ne bi lotila. Ne bi spoznala, kaj vse zmoreva in kaj morda tudi ne bo šlo. Pomoč in deljenje izkušenj pa se nama zdi v teh časih še toliko bolj pomembna. To so pozitivne stvari, ki jih je potrebno vzpodbujati.«
S.K.