V tokratnem intervjuju smo se pogovarjali z duhovnikom Martinom Golobom, ki svoje poslanstvo opravlja v Grosuplju. S svojim drugačnim in predvsem sproščenim pristopom je v zadnjem času postal prava medijska zvezda. Čeprav ima čez dan veliko dela, ki mu ga nikoli ne zmanjka, je že zjutraj na njegovem obrazu opaziti veselje. Veselje do dela, ki ga opravlja in veselje, ko dela z ljudmi.
Kot pravi so njegova vrata vedno odprta za vse in za vsakega si vedno vzame čas, čeprav ima dan samo 24 ur, mu to vedno ne uspe in ob tem se ne počuti dobro. V času epidemije je začel v živo prenašati svoje maše, ki jih spremlja na tisoče ljudi, aktiven je na družbenih omrežjih in svoja razmišljanja širi tudi preko videoblogov.
Niste le duhovnik, ampak ste postali prava spletna zvezda z oboževalci. V enem od intervjuju ste dejali, da želite biti vsakemu na razpolago. Kako ohranjate stike z oboževalci? Vam sploh uspe vsem odpisati?
Tukaj v Grosuplju je veliko večja frekvenca ljudi in tudi več dela. Se kar trudim, da na Facebooku, Instagramu in na mailu redno odpisujem. Na dan mi vzame približno eno uro in pol, da vse zadeve preberem, odpišem in se zahvalim. Telefonov je ogromno, saj je moja telefonska številka dosegljiva zaradi službene narave. Poskušam se odzvati na vse klice in jih tudi pokličem nazaj, kakšnega pa včasih tudi zgrešim.
Večinoma gre za klice starejše populacije – žensk, ki so vesele in navdušene nad tem, kar delam in se mi za to tudi zahvaljujejo. So pa tudi težji pogovori- osebne stiske. Ob takih stvareh sem lahko le hvaležen za zaupanje. Nazadnje me je ganila ena gospa, ki je rekla, da ji “tamlada” ne dovoli, da bi se srečala z vnuki, da jih pogreša. Ali pa me kličejo, da jo imajo za “zmešano”. Ob tem me sprašujejo, kaj mislim. Velikokrat ne morem presojati kaj in kako. Včasih so res težke stvari.
Ali pa ne vem, me je klicala tudi gospa in me spraševala zaradi dediščine, kaj naj naredi. Nisem strokovnjak. Zanimivo je. Včasih mi je prav zanimivo videti, kako je ljubezen ena močna stvar. Gospa me je klicala, vdova je že 15 let in še kar joka za svojim možem ali pa me kličejo obratno. Kako je lahko ena zakonska vez tako lepa in težka, ko nekoga izgubiš. Vse to se učim.
Ni toliko v smislu, da so moji oboževalci, gre bolj za naravo dela, ki jo imam trenutno. Veliko je depresije, osamljenosti. Čeprav se mi zdi, da je tega sedaj manj. Vidi se, da so napovedi bolj optimistične in je to precej lažje za ljudi. Pa vidim, da tudi cepljenje pomaga. Pridejo tudi ljudje, ki so stari 80 let in mi pravijo: “A veste župnik sem se pa že cepil in zdaj grem pa lahko okoli.”
Nočem biti njihov zvezdnik, nočem biti slaven. Nisem šel v to zaradi slave, saj je slava breme. Hočem biti župnik, njihov duhovnik. Želim biti oseben, želim biti dostopen, želim biti iskren, želim biti naraven. Nočem pa biti narejen. Očitno tudi tega ne znam. Da bi igral nekoga, kar v resnici nisem, pa nočem. Upam, da me to ne bo kdaj odpeljalo ali pa da bi mi “stopilo v glavo”. Hvala bogu imam pametne starše, ki me redno opazujejo in dobre prijatelje, ki me vsake toliko časa opozorijo, da sem šel predaleč, da moram bolj paziti. To so moje varovalke, ki me malo ustavijo.
Dejali ste, da če ne bi postali duhovnik, bi bili kmet pri vaših starših. Kaj je bil glavni razlog, da ste dali prednost poklicu duhovnik?
Ja, najverjetneje. Kmet zaradi narave dela, ker je biti kmetovalec nekaj lepo, si veliko z naravo, stroje imam rad, živali. To je res »fajn«, pa dinamično je. Edino kar mi je na kmetiji manjkalo, je delo z ljudmi. Rad sem z ljudmi. Šlo bi edino, če bi bil kmet in bi prodajal na tržnici (smeh). V enem obdobju sem se zanimal, da bi bil tudi novinar, filozofija pa me je tudi vedno zanimala. Nasploh človekovo življenje, kam, kako, zakaj. Sklep naključij pa me je pripeljal na Teološko fakulteto. Tam sem se zelo dobro ujel. Doma sem imel tudi “fajn” župnika in mi je dal lep zgled, kako biti duhovnik.
Glavni razlog … Delo z ljudmi pa malo sem kar tvegal. Spomnim se, da sem doma cel dan vozil traktor in se spraševal, kaj bom naredil iz sebe. Mislim, da sem takrat prvi letnik teologije že naredil od doma. Takrat se še nisem odločil za duhovnika. Doma sem povedal, šel sem živet v Ljubljano, nisem pa tega obešal na velik zvon »Lej, zdaj bom pa župnik”. Poskušaš in potem vidiš, ali si za to. Tudi fant in dekle, ko začneta hoditi, se najprej spoznavata, da vidita, koliko je ura in pa kako se ujameta. Isto je bilo tukaj in tukaj sem se ujel.
So starši in prijatelji to lepo sprejeli?
Z očetom sva imela na začetku majhne težave, zato ker sva zelo navezana. Sva velika prijatelja in zelo “fajn” sva skupaj delala. In bilo nam je težko, ko sem šel od doma. Ne zaradi tega, ker sem šel za duhovnika, ampak bolj ta čustvena raven, ker sem šel od doma. Pa še prvi sin sem. Vseh skupaj nas je šest. In bil sem prvi, ki je šel od doma, zato je bilo to tudi staršem šok. Moji prijatelji pa so sprejeli normalno. Spomnim se, da smo se vsakič za veseli december dobili v Ljubljani. Včasih smo se tudi “norca” delali: “Ti boš župnik”. Meni je bilo všeč, če smo se »pohecali« na moj račun. Kaj pa je to kaj takega. Še sam sem se velikokrat »pohecal« na svoj račun. Nekateri so bili pa tudi presenečeni, predvsem si me niso predstavljali v tem poklicu. Zelo pa mi je lepo, da krstim od sošolcev in sošolk otroke ali pa jih poročim. To mi zelo veliko pomeni in mi je osebno nekaj najlepšega.
Kako je biti duhovnik v Sloveniji? S kakšnimi težavami se srečujete?
Biti duhovnik je zelo lepo. Je zelo lep poklic. En poseben način življenja, ki ga moraš sprejeti. Če ga živiš z eno resnostjo – ravno prav resno (smeh). Če človek prav vse resno vzame, tudi ni prav. Skratka, da živiš normalno. Z enim pametnim in lepim, sproščenim odnosom do sebe, Boga in bližnjega. Z eno ljubeznijo do ljudi in Boga, z eno vero, da si v to vpoklican in vero, da Bog to vodi. Veste ljudje imajo še vedno duhovnike zelo radi. Meni je to res lep poklic . Ne vem, zakaj bi kot duhovnik glede česa “jamral”. Včasih pride težko, samo kje pa ne? Tudi če hočeš premikati meje, moraš iti čez neko težo in križe.
Osebno mi je težko, kadar vodim pogreb mladega človeka, ampak tukaj gre bolj za sočustvovanje, ko sem ob nekom, ki mu je težko. Včasih mi je težko, ko ne vem, kako bi nekomu pomagal. Hudo mi je največkrat, ko se nekomu ne morem posvetiti ali pa sem se mu premalo. Tudi moje telo ima določene kapacitete in dan ima samo 24 ur. So ljudje, ki bodo povsod videli težave in so ljudje, ki bodo iz težave naredili izziv.
Imam iskren občutek, da imajo ljudje v Sloveniji duhovnike radi, da nas spoštujejo. Ni pa to spoštovanje kar samoumevno. Za spoštovanje se mora vsak tudi potruditi in dokazati, da je deležen spoštovanja. Ni to tako, da bom stopil v cerkev in rekel: “Spoštujte me”. Ljudem moram pokazati, da sem jim blizu, da jih imam rad in sprejeti, kakršni so. Zdaj se “vraščam” v to župnijo. Na začetku, ko sem se preselil, sem se lovil, se iskal, pa še korona se je začela. Takrat sem res izgubil stik z ljudmi. Zdaj pa mislim, da postajam del tega kraja. Sam pri sebi opažam, kako mi postaja vedno vse lepše. Zanimivo, kako se človek vsega navadi.
Veliko mladih je mnenja, da je poklic duhovnik dolgočasen. Kako bi jim vi razložili, da je ravno nasprotno?
Zaradi tega pa tudi uporabljam socialna omrežja, da jim pokažem, da župnik ni samo v pisarni in na kolenih. Sledim tudi duhovnikom iz Amerike. Tam se vidi, da je drugače. So duhovniki, ki “fitnesirajo”. Tam je to nekaj čisto normalnega. Je precej širši pogled na določene zadeve. Tukaj smo mogoče včasih še malo zaprti ali pa se takoj ustrašimo, da je nekaj narobe, pa ni nič narobe, lahko je le normalen človek. Preko tega si želim sporočati, da je biti duhovnik zelo razgibano življenje in zelo živahno. Odvisno pa je od posameznika, koliko je pripravljen v to investirati. Lahko imaš zelo živahno življenje ali pa si cel dan v sobi. Dela je ravno toliko, kolikor ga vidiš. Sam ga vedno malo več vidim in zadeve si rad popestrim, saj ne maram enoličnosti. Pa redko rečem kakšni stvari ne.
Mislite, da se bodo tudi drugi duhovniki zgledovali po vas in postajali taki, kot ste vi?
Nisem duhovnik, da bom župnike spreobračal. Župniki so taki, kot so. Če pa bom človeka opogumil k temu, da bi se odločil iti za duhovnika, bom pa zelo ponosen.
Ker se mladim vse to zdi dolgočasno, se posledično za ta poklic ne odločajo. Zna biti to v prihodnosti težava?
Ja, trend kaže, da bo čez čas malo manj duhovnikov. Mislim, da je povprečna starost duhovnikov nekaj čez 70 let. Mladih je res malo manj. Kaj narediti? Drugega ne vidim kot moliti in dajati resen in lep zgled duhovništva. Če pogledam sebe, kako je moj duhovniški poklic postal lep zgled domačega župnika in lep zgled družine. Doma smo molili in vedno smo lepo govorili o duhovnikih in imeli smo jih radi.
Je pa danes tudi tako, da se mladi težko odločajo tudi za poroko. Je precej manj porok, kot jih je bilo dvajset let nazaj, čeprav se zdaj vračajo, ker mladi želijo neko resnost in odgovornost. Ni problem, da bi se mladi ustrašili ali celibata ali kot to, da se odločijo za celo življenje. Mislim, da so mnogi mladi duhovniški poklici vpoklicani, ampak nimajo poguma ali pa ne lepe spodbude, lepega zgleda, da pa bi se za to odločili. Odločitev je vedno samo osebna stvar. “Bognedaj” da bi kogarkoli silili, ker to je vedno slabo. Odločitev mora biti osebna. Bi si pa res želel, da če bo kakšen mladi fant tole bral, da naj kar korajžno pristopi k temu in da ni tako hudo. Imam brata, ki se je sedaj odločil in je trenutno v prvem letniku. Ga še nekaj let čaka, ampak ga to veseli. Nisem na to karkoli vplival, to je bila njegova osebna odločitev.
V mnogih, če ne celo v vseh župnijah, je opaziti upad vpisov otrok k verouku. Zaznati je zmanjšan obisk pri mašah. Kaj bi bilo treba narediti, da bi se ta trend ustavil?
Mislim, da je tudi manj rojstev in malo manj otrok. Res pa je, da danes težko srečaš, da vsi, ki hodijo v šolo, potem hodijo še k verouku. Mogoče so tukaj starši premalo zavedajo, da so prvi posredovalci vede ravno oni in ne župnik. Starši otroka h krstu zelo radi pripeljejo, potem naprej pa že težje. Versko vzgojo včasih prepustijo zgolj župniku, ampak najlepša verska vzgoja je tista, ki jo otrok dobi doma za mizo ali pa zvečer. Pa to je čist »simpel«. Kaj pa je to, če oče naredi doma v družini en križ pa je lahko večji zgled, kot pa če bi župnik naredil dobro pridigo. Ali pa da zvečer skupaj zmolijo sveti angel ali pa da otrok vidi svoje starše, ko gredo k maši. To je največji in najlepši verouk. Sam otrokom pri verouku ne morem dati tega, kar jim lahko dajo starši z vsakdanjim verskim življenjem, zato se je to vse malo porazgubilo. Nekaj je vzrok mešanje kulture, sekularizacija, nekaj pa tudi to, da smo včasih zoprni, saj želimo iz otrok narediti celo znanost.
Pri verouku se učimo vsebino vere in želimo, da bi se okoli župnišča, cerkve ti otroci dobro počutili in se znotraj župnije tudi oni čutili. Tudi danes so otroci precej zaposleni, posledično tudi starši, saj letajo iz enega sestanka na drugega, iz enega treninga na drugega. Toliko različnih dejavnikov je, zakaj. Mislim pa, da ni spet tako velik upad. Mnogi starši, ki jih srečam, pravijo, da podpirajo vero, da pa se naj otrok sam odloči. Sam ne vidim tega problema v otrocih. Bolj je vprašanje, kaj je bilo s temi starši, kaj so oni doživljal pri verouku, zakaj oni niso vcepljeni v župnije, kaj je bilo, da je njih oddaljilo. Dobivam zgodbe, ko se otroci vrnejo. Oče pripelje vse štiri otroke krstiti in jih potem vpiše k verouku. Malo je zamudil, ampak jih je. Teh zgodb je ogromno. Za take stvari sem vedno odprt, ker ni nikoli prepozno.
Kaj pa v današnjem korona času počne duhovnik? Imate zaradi dane situacije več dela?
Ja, na začetku sem se malo lovil z novim ritmom življenja. Na začetku koronavirusa mi je pravzaprav ugajalo, da se človek lahko malo spočije, malo oddahne in pospravi. Tudi meni je novembra in decembra postalo težko in sem se spraševal, kakšno življenje je postalo zdaj to. Potem pa »padeš« notri v nov svet. Imel sem malo več pogrebov, tudi nekaj pogrebov sem imel na Žalah. Bil sem malo več za računalnikom in spremljal zadeve in se pripravljal na večerne svete maše. Sama sveta maša preko spleta, ki jo prenašam, mi vzame veliko več časa, saj je veliko priprav. Ponavadi je stresno naslednji dan, ko dobivaš odzive.
So vas presenetili odzivi na svete maše preko spleta?
Ja, me gane. Dobivam pisma, imam jih celo vrečko, iz cele Slovenije jih dobivam pa tudi pošto iz tujine. Pošiljajo mi slike, na katerih sem z njimi in sem že pozabil, da sem tam sploh bil. Zanimivo je in me ganejo take zgodbe in zahvale. Pred kratkim sem objavil pesem na Facebooku in to pesem sta napisala dva, ki nista krščena in redno spremljata moje svete maše. Take zadeve te ganejo. Gane me pa zato, ker se sam ne počutim dovolj sposobnega, da bi take zadeve vodil. Hvaležen sem za vsa zaupanja.
Kaj pa kritike?
Kritike so tudi. Včasih moj jezik malo prehiti in kaj prehitro rečem, včasih sem mogoče preveč sproščen. Dober dan je za tabo in kar zaplešem pred oltarjem. Saj večinoma jim je to všeč, da sem sproščen, ampak nekateri pa niso tega vajeni in jih zmoti. Če se le da, se opravičim, posebej če je kritika zapisana. Če pa je neka zadeva anonimna, se pa ne morem opravičiti in tega pojasniti.
Vas prizadenejo?
Malo dobivam trdo kožo, seveda pa mi je lažje, če to nekomu povem. Sploh če se kdo spusti na osebno raven, da prizadene mene osebno, da si privoščijo mojo inteligenco. Zelo rad gledam stand up komike – Markota Žerjava in on dobiva spodaj tudi različne komentarje pa se samo nasmeje. In sem si rekel, če on dobiva tudi take komentarje, bom pa tudi sam preživel. Vedno vprašam tudi starše in prijatelje, ali sem res tak, kot me vidijo drugi in mi je potem vse skupaj lažje.
Se ljudje v teh časih bolj poslužujejo maš? Se zaradi strahu pred koronavirusom ljudje bolj zatekajo cerkvi?
Ja, zdaj imajo čas. Veliko jih reče, da jih to pomiri. Bombardirani smo z veliko informacijami in tudi z negativnimi zgodbami in to jih včasih mori. Sam se izogibam pri mašah tem o politiki, koronavirusu. Vedno želim sveto mašo obrniti na veselje in upanje. Tudi sam pri sebi po koncu maše čutim mir. Tudi tisti, ki so gledali sveto mašo pravijo, da čutijo enako. Mnogi rečejo, da so rajši pri maši, kot da gledajo poročila. Mnogim maša predstavlja pobeg iz živahnega življenja.
Kaj pa odnos do sočloveka? Se je v teh časih spremenil? Smo postali bolj zaprta družba?
Po eni strani bolj oddaljeni, po drugi strani pa mislim, da je v nas eno močno hrepenenje po tem, da zadihamo in zaživimo. Čeprav smo se že navadili biti doma in ohranjati neko distanco. Še vedno se srečam z ljudmi, ki se zmotijo in podajo roko in mislim, da se bomo tukaj težko kar odvadili. Koronavirus ne bo večen, človeški odnosi in stiki pa so večni. Mogoče bo pa ta virus prinesel, da bomo začeli izbirati bolj pristne prijateljske odnose, kakšen stik manj pa tisti bolj močan. Mislim, da je to res dobra šola za človeštvo. Šola je, da človek ni vsemogočen, šola je za nas, da moramo spoštovati drug drugega in zdravje in starejše, šola je tudi, kako dragoceno je biti drug z drugim. Koronavirus nas v bistvu zdaj spet uči, da spoštujemo zdravnike, kaj bi brez njih. Sem radoveden, kakšen svet se bo odprl po epidemiji. Optimistično želim gledati na to, da bodo cerkve polne. Veliko imam že najavljenih porok, krstov.
K.N.