V požaru popolnoma uničena 27. decembra leta 2012, je bila v obdobju 16 mesecev popolnoma obnovljena in ponovno odprta 14. aprila 2014. V teh odstavkih je povzeta zgodovina stavbe Srednje šole Kočevje, ki sega več kot 140 let nazaj.
S priložnostno razstavo fotografij pogorišča, na katerega spominja tudi ura, ki se je, v trenutku požara, ustavila ob 4.25, so dijaki in učitelji obeležili gradnjo in odprtje nove stavbe ter se spomnili obeh pomembnih letnic. »Sprva nas je pretresel šok, ki pa ga je kmalu omehčal hiter odziv države in pripravljenost, da na temeljih stare šole z montažnimi učilnicami zraste nova, sodobna stavba,« je ob žalostnem in obenem veselem jubileju povedala Meta Kamšek, takratna ravnateljica Gimnazije in Srednje šole Kočevje.
Vlado je rekel: »Meta, imam idejo.«
Tisto jutro, ko sta se še valila ogenj in dim, je do mene stopil Vlado Briški in dejal: »Meta, jaz imam idejo, kako to šolo narediti še lepšo.« Tudi denar se je hitro našel iz državnih rezerv, in odstopilo se je od klasičnega projektantskega natečaja, tako da je bil povabljen izbrani projektant,« je spomnila Meta Kamšek.
Prvi delovni dan po božičnih praznikih, ki je bil deževen in meglen, je ravnateljici, poleg skrbi za iskanje nadomestnih prostorov za pouk, čiščenje pogorišča in pripravo za gradnjo nove stavbe učenosti, skrbi delalo še nekaj.
Se bodo spotaknili ob število dijakov
»Bala sem se, da bo kdo preverjal stanje vpisa. Mizarjev je bilo samo pet, oddelek trgovcev je bil dokaj poln, prav tako ekonomski tehnik, nekaj dijakov pa je bilo vpisanih v nižji poklicni program mizar. Kovinarjev takrat še ni bilo. To je bilo vse skupaj tako malo, in tudi obeti so bili slabi, saj so padale številke rojstev. Jaz sem rekla: Samo zagrabiti moramo, da bomo to šolo obnovili. Bog ne daj, da bi komu padlo na pamet, da bi nas vse skupaj spravili v stavbo gimnazije. S tem bi uničili srednje šolstvo v celoti, to in ono.«
Sajber kafe in Prestolnica
Nova šola stoji na sedem metrov debeli plasti rečnih naplavin, ki so se nakopičile skozi stoletja. Za izgradnjo so morali temelje položiti na okoli 50 pilotov.
Šola je danes lepa od zunaj, še lepša (in zelo čista) pa je znotraj.
Čeprav je v desetih letih nudila izobraževanje številnim generacijam, je še vedno svetla, topla in prijetna. Šola z oliko, ki jo pišejo tako učenci kot zaposleni. Takšna je, kot so jo načrtovali projektanti, po meri šolarjev. Stavba se ponaša tudi s “prestolnico”, to je prostor v pritličju, ki so ga sprva poznali kot Sajber kafe. Čez nekaj let so na natečaju izbrali slovensko ime: Prestolnica.
(mgć)