Danes ste starši otroke pospremili v šolo s cmokom v grlu, jih še močneje objeli. Včeraj se je zgodila tragedija. Grozovit zločin se ni zgodil nekje čez lužo, ampak relativno blizu nas. Še včeraj zjutraj so se starši nesrečnih otrok od njih normalno poslovili. Morda so se bali, da bo tisti dan njihov otrok domov prinesel slabo oceno, da se bo morda prerekal z vrstniki … A zgodilo se je nekaj, kar se dogaja le daleč stran, le v filmih, v družbah brez izhoda.
Zakaj je 14-letni fant načrtoval strelski pohod? Zakaj je povzročil strelsko kalvarijo, v kateri je umrlo osem učencev in varnostnik, še sedem oseb pa je bilo ranjenih? To vprašanje si zdaj zastavlja vsak, ki tragedijo vsaj malo čuti. Takšni primeri so dokaz, da starši zjutraj otroke ne pospremijo zgolj v institucijo, ki je prostor izobraževanja, vzgoje in medvrstniškega povezovanja.
Žal je šola tudi prostor, kjer se otrok znaša nad otrokom, kjer se mladoletnik znaša nad učiteljem in kjer avtoriteta pritiska na otroka. Potem so tu tudi starši, ki že zgodaj začnejo s pričakovanji, da mora njihov otrok biti najboljši, najboljši športnik, super odličnjak. Kar naenkrat se na otroka, v občutljivih letih, zgrne preveliko zahtev, preveč pričakovanj. “Ti to zmoreš!” “Ti lahko, ker si najboljši!” To so besede vzpodbude marsikaterega starša, ki pa nenamerno povzročajo pritisk. Marsikateri otrok danes odrašča v prepričanju, da si zasluži le odlične ocene, množico zvestih prijateljev in vse materialne dobrine, ki si jih lahko zamisli.
Premalo staršev otrokom predstavi realno življenje. Da ocene ne bodo vedno najboljše, da bo med prijatelji prišlo do trenj in da si vsi ne morejo privoščiti najnovejšega telefona. Potem so tu družbena omrežja, ki prikazujejo “idilična” življenja nekaterih posameznikov. Platforme, ki idealizirajo uspeh pridobljen po vprašljivi poti.
Kaj je gnalo fanta, da je povzročil takšno tragedijo? Mediji pišejo, da je bil žrtev medvrstniškega nasilja in da ga je slaba ocena iztirila. Sam se je označil za »psihopata, ki se mora umiriti«. Mediji poudarjajo, da prihaja iz ugledne družine, je odličnjak in s tem dajejo vtis, da so grozodejstva povezana samo s tako imenovanim družbenim vrhom.
Motiv naj bi bil odkrit s preiskavo. Moraliziranje o tem, kaj je bil vzrok in kaj povod za to tragedijo, je zdaj prepozno. Vendar pa je zdaj čas, da se začnemo pogovarjati. Govoriti je treba o tem, kako lahko nekoga že majhna zbadanja v šoli spravijo v obup. Kako pričakovanje, da se mora šolsko leto odlično zaključiti, povzroča neprespane noči. Pogovoriti se moramo tudi o tem, da v življenju ne bo vedno šlo vse gladko in po načrtu. Življenje je mešanica vzponov in padcev, sladkih in grenkih trenutkov, toda tako grenki trenutki, ki ne dovolijo dihati, ne smejo biti del življenja.
Uredništvo.