E-UTRIP
Featured

Kolumna: Čarobni december

Vstopili smo v najbolj ekstremni mesec leta. Na eni strani želje, pričakovanja, obdarovanja in na drugi strani nezadovoljstvo, strah in osamljenost. Smo res zavestno dopustili, da nas potegne v vrtinec potrošništva in iz nas oblikuje družbo, kakršna trenutno smo?

V času naših babic je v tem predprazničnem obdobju dišalo po kuhinji, v kateri so se pripravljale klasične dobrote, kot so orehova potica, domač kruh in slastni piškoti. Glavno bistvo niso bile omenjene dobrote, ki so združevale ljudi, ampak preživeti čas, ki so ga namenjali drug drugemu. Zavedali so se, da je celica družbe družina in da so pomembni pristni odnosi, ki so dajali smisel in življenjsko energijo za vsakodnevna opravila. Vedeli so, da niso sami, da je tam nekje nekdo, ki jih bo pobral, če jim morda spodrsne. In ta nekdo se je zavedal, da je njegova vloga v družbi skrbeti za sočloveka.

Kdaj smo kot družba izgubili ta občutek za sočloveka in za vsa živa bitja? Ali ni to že določeno v našem biološkem zapisu? Kdaj se je vrstni red vrednot obrnil? Se je to zgodilo z razcvetom trgovskih centrov in s tem posledično gospodarskega zatona?

Ljudje smo socialna bitja in moramo imeti občutek koristnosti. Občutek, da s svojim delom lahko preživimo sebe in druge, nam daje občutek varnosti. Ravno ta varnost pa pri človeku vzpodbudi dolgotrajno zadovoljstvo, kar za potrošniški mehanizem ne moremo reči. Popustili smo pod pritiski lažne potrebe po še več. Vsakodnevnega pritiska s strani ponudbe, ki v veliki meri presega povpraševanje, ne moremo izključiti iz našega vsakdana. Vendar pa imamo lastno voljo in možnost, da preprosto rečemo ne. Rečemo ne tistemu, za kar vemo, da nam ne bo prineslo dolgotrajnega zadovoljstva in osebne izpopolnitve. Vemo, da materialne dobrine ne morejo prinesti zadovoljstva, ki bi nam zapolnile praznino. Marketinške puščice so usmerjene tako, da v človeku razvijejo potrebo po vedno več, saj s tem pridobi lažen občutek, da mu do sreče manjka samo še nakup naslednjega izdelka. To konstantno nezadovoljstvo s svojim življenjem, da nimamo še tega in onega pa je gonilo celotnega potrošniškega mehanizma. Tako se vrtimo v začaranem krogu, za katerega se zdi, da nima izhoda. Ob vsem tem se zelo hitro porodi vprašanje, ali je bilo vse to »načrtovano« že veliko prej, kot nas je vse skupaj doseglo.

Že Martin Kojc, slovenski psiholog in publicist, je med drugo svetovno vojno pisal knjige za družbo, ki bo živela v tretjem tisočletju. Pisal je o težavah sodobnega človeka in ga že takrat pripravljal na pasti življenja, s katerimi se bo soočal. Nekako je predvidel, da se čas, ki bo pogoltnil temeljne vrednote človeštva, neizmerno hitro bliža. Zapisal je: »Zakaj se čutijo ljudje za božič tako srečni? Njihove oči žarijo, obrazi se smehljajo, skrivnostno šepetanje gre od hiše do hiše. V vseh srcih je ljubezen, ker vsak daje, osrečuje in obdaruje. Vsak je nesebičen, vsak razveseljuje, zato je srečen in se tudi sam veseli. Bridkosti polno življenje in skrbi so enostavno pozabljene. Ljudje gledajo svet z drugačnimi očmi, zato je svet dejansko drugačen do nas. Človeku se od trenutka, ko začne vsakogar ljubiti in torej osrečevati, avtomatično enako vrača in poplačuje. Kakor za božič ljubite, osrečujete in obdarujete svojce, morate stremeti vse leto, da ljudem ustrežete. Tako bo božično razpoloženje trajalo vse leto in vse, po čemer ste doslej zaman hrepeneli, bo prišlo samo po sebi.« Enostavne besede, ki jih je sodobnemu človeku težko razumeti.

Tudi tehnologija je s svojim nadpovprečno hitrim razvojem pripomogla, da se človeštvo izgublja v svojem bistvu. Dala nam je možnost, da hodimo po Luni, da v parih sekundah dosežemo sočloveka na drugem koncu sveta, da tisoče kilometrov prevozimo v uri in z emotikoni izražamo svoja čustva. Čustva, za katera se zdi, da ne prihajajo iz nas samih, ampak jih narekuje družba z svojimi vsiljenimi pričakovanji. Pričakovanja pa s svojimi predpostavkami, da nekaj potrebujemo, razvrednotijo pristne želje. Želja pa bi morala biti osnovna človekova potreba po razvoju in hotenju, da bi postajal boljši človek in s tem tudi pripomogel k razvoju družbe.

Poskusimo v dnevih, ki prihajajo, ignorirati agresivne impulze okolice in se osredotočiti na svoje želje. Pomislimo na vse tisto, kar bi moralo biti konstantno prisotno v nas samih in naši okolici. In resnično pomislite, kateri so tisti trenutki, ki jih ne boste nikoli pozabili. Je to nakupovanje po trgovskih središčih ali tisti trenutek, ko ste z babico, teto ali mamo spekli najboljše piškote? So to morda trenutki, ki ste jih s prijatelji preživeli v naravi in se od srca nasmejali? V teh prazničnih dneh si naredite prijetne dneve, ki bodo imeli izvor v vas samih in ne v okolici.

S. K.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki