V Robu, zadnjem večjem naselju v Velikolaški občini, ki je v starih zapisih geografsko uvrščeno na Dolenjsko, je v teh dneh zadišalo po sveže pečenem kruhu. Vrle gospodinje, članice Društva podeželskih žena Velike Lašče, so si nadele predpasnike, nakvasile testo z dodatki in zakurile krušne peči na bukova drva, ki so hkrati grele prostore in ljudi. Ponekod so se ob toploti razvajali tudi hišni štirinožci; kužki so leno z očmi švigali izpod klopi ob peči, v njihovi senci pa so muce zadovoljno predle. Priklicale so čas otroštva, ko so babice in mame to osnovno živilo, nekoč tudi ob svečah in petrolejkah, pripravljale ravno na ta način.
»Pred osmimi leti smo se skupaj z Zvezo kmetic Slovenije združile in pozvale prijateljice od drugod na državno ocenjevanje kruhov pečenih v krušni peči. Leta 2020 nam je zagodla korona, letošnje ocenjevanje je bilo sedmo,« je na sklepni prireditvi v Kulturnem domu na Robu ponosno dejala Magda Peterlin. Kot pravi, je prva med enakimi v društvu, hkrati pa se zavedajo svoje dolžnosti, da to dediščino z veseljem prenašajo zanamcem.
Skoraj vsi zlati, dva z največjim številom točk
Na ocenjevanju in razstavi je bilo razstavljenih 28 hlebcev, največ iz osrednje Slovenije, ki so bili razvrščeni v tri kategorije: pšenični kruh, mešani kruh in kruh posebnih sort. Tričlanska komisija je z občutkom pretehtala vsak primerek: obliko, barvo, videz in vonj površino skorje, videz sredice, povezanost skorje in sredice, njeno enakomernost in elastičnost. 25 jih je prejelo zlato priznanje, trije pa srebrno.
»Nimam česa dodati, razen tega, da so kruhki vsako leto boljši. Mogoče bi bilo treba za odtenek v testo dodati ščepec več soli in tudi za en požirek vode, da je sredica bolj elastična,« je svetovala Milka Debeljak, ena izmed članic ocenjevalne komisije. Mikavno razstavo kruha in ostalih pripomočkov za peko so si poleg krajanov in gostov ogledali tudi učenci podružnične šole. Pred razglasitvijo rezultatov pekovskih dobrot – najboljši pa so razkrili recepte, kako so jih pripravili – so šolarji podrobno predstavili tradicijo, ki jo je ponekod že prekrila pajčevina. Sporočili so, da je bilo vse pripravljeno, narejeno in spečeno z dušo in srcem babic, mam in krajank.
Kruha ne naredi moka, ampak roka
Kruh ni le hrana, kruh je ljubezen, ljubezni do kruha pa ni nikoli preveč. Kako bi živeli brez kruha? Bili bi suhi kot muha, so med recitiranjem, petjem in plesom, pod taktirko učiteljice Sonje, dodali žlahtnost sklepnemu dogodku. Učenka Ana je za višek deklamirala sestavine pri mešenju testa pri Tekavčevih, dedek Milan pa je ob tekoči razlagi vnukinje, ki se je vpregla v dediščino, kar žarel. Torej moka, sol, sladkor, kvas, olje, mleko, malo vode. Če želimo, da je kruh še boljši, pa lahko dodamo tudi jajca. Moramo paziti, da lepo vzhaja. Šele takrat ga položimo v peč, na katero se moramo navaditi, saj je postopek bolj zahteven in za ogrevanje peči potrebujemo do 3 ure.
Zdenkin recept
»Testo sem za spoznanje tokrat nekoliko bolj gnetila, da je lažje vzhajalo. Na kilogram moke sem dodala kvas in peščico soli, sladkorja pa le malo,« je recept razkrila Zdenka Škrabec, prejemnica zlatega priznanja, sicer poleg Magdalene Peterlin, gonilna sila tega ocenjevanja, in dodala, da skrivnosti, kako speči najboljši kruh ni. Najbolj pomembno pa je res občutiti delovni temperaturi v pečici, ki se ne more ročno uravnavati, okoli 200 stopinj. »S to razstavo in pripravami pred njo ohranjamo domačnost in tradicijo,« je poudaril velikolaški podžupan Dejan Zakrajšek, ki še danes vonja užitno skorjo kruha, mojstrovino svojega starega očeta. Štel je pet in malo več pomladi, ko je ata vsako soboto, seveda v krušni peči, pripravil in spekel sedem hlebcev, za vse dni v tednu.
Mojster Jože
Najvišje ocenjena kruha z vsemi možnimi točkami sta bila mešana kruha Špele Šteh, članice društva Sončnica iz Grosuplja in Jožeta Senegačnika iz Škofljice. »Moj kruh je iz bele moke, koruzne moke in krompirja, ki sestavini daje svežino. Seveda moram pohvaliti taščo, ki mi je vedno pri roki, najbolj pa takrat, ko je treba zakuriti peč. Sicer na teden spečemo štiri ali pet tako velikih hlebcev, več pa v tem času,« se je Špela, ki se je ocenjevanja udeležila prvič, zahvalila ob prejemu priznanja.
Jože Senegačnik, sicer pravnik po izobrazbi in po upokojitvi tudi računalniški mojster ter navdušen zagovornik ljudske tradicije, je stari znanec Robarskega ocenjevanja. »Treba se je potruditi in ti bo (praviloma) ratalo,« je preprosto odgovoril na vprašanje o receptu kruha, ki je prejel maksimalnih 20 točk. Sicer pa, vaja dela mojstra, več kot je izkušanj, več je možnosti, da ti bo uspelo. V kilogram moke je dodal z lupino zmiksano hokaido bučo, malo mleka, kvas in sol. Hlebec je spekel v posebej pripravljeni krušni peči. Tudi Ivanka Zabukovec iz Jakičevega (DPŽ Velike Lašče) in Marta Glavič (Sončnica), ki sta prejeli plaketi za trikratno zaporedno zlato priznanje, stavita na enostavne recepture pri pripravi kruha. Bela moka, kvas, olje, voda. In dober občutek za gnetenje.
Poprtnik, župnek
Mož mi pogosto svetuje, da naj to namesto mene opravi stroj. Jaz pa mu povem … Že, že, ampak, roke so roke,« Ivanka ne misli povoziti tradicije, kar svetuje tudi vnukinji. Ne le po sveže pečenem kruhu, v prazničnih dneh bo iz njihovih kuhinj zadišalo tudi po okusnih poticah in različnih piškotih za najbližje in najdražje. »Kar nekaj nas je, ki smo prave mojstrice tudi peke poprtnikov ali župnekov, kakor se ta praznični kruh imenuje pri nas, verjetno pa nam je zaradi tega lažje šla od rok tudi peka kruha v krušni peči,« je še dejala Magdalena in pohvalila vse sodelavke. »Tam, kjer se še vali dim iz krušne peči, se pletejo najbolj žlahtne niti življenja. Tam je topel dom in razumevajoča družina,« je ob prvem ocenjevanju kruha iz krušne peči pred osmimi leti dejala Irena Ule, predsednica Zveze kmetic Slovenije. S podobnimi mislimi se je ohranjanju izročila zahvalila tudi tokrat.