Zdrav človek ima sto želja, bolan pa samo eno. Tega in še ducatu drugih naukov o življenju, ki je ena sama vijugasta cesta tisočerih ovinkov, sta zakonca Mirzada (61) in Vehid (64) Memić iz Spodnjih Cvišlerjev še bolj poglobila leta 2004, ko je bolezen začela razjedati njun topel dom.
Soprogi in materi, delavki na bližnji kmetijski farmi, so pri odstranjevanju tumorja iz možganov trikrat odpirali glavo, diagnoza in zdravljenje pa je začelo zelo krhati moža, ki je bil prekaljeni voznik v podjetju Avto Kočevje. Leta 2015 so ga invalidsko upokojili, saj se mu je nedolgo pred tem pri razkladanju na glavo skotalil kos tovora in poškodoval vratni del hrbtenice. Po čudežu je ostal živ, menda je tako hotel stvarnik, je – utrujen od vsega – skomignil Vehid. A s tem še ni bilo konec njegovih križev, ki so še bolj zlomili že tako bolno družico. Leta 2017 je namreč tudi njega napadel napredujoči rak. Ostal je brez želodca. »Kaj naj še rečem. Ko se kdaj pa kdaj postavim pred ogledalo pri omari v spalnici, ki je postala skladišče zdravil in pripomočkov za najtežje bolnike, v njem več ne vidim sebe. Podoben sem razvalini, ki se sesuva,« nam pokaže fotografije iz časov, ko sta jima bile bolezni tuje, njuno življenje v hiši, ki sta jo z delavskimi zaslužki postavljala nekaj let in v soseščini dobrih ljudi, pravljično.
Onkološka bolnika sta seveda mukoma sprejela krutost diagnoz, a odločena, da vprežena v realnost, pokončno neseta to grmado. »Po najinih izkušnjah sodeč lahko rečem, da vedno od najtežjega obstaja še težje. Je pa res, da to breme mnoge kmalu upogne, jaz, kot vidim, pa ga bom moral nositi. Ne vem, do kdaj,« solze orosijo ličnice utrujenega Vehida, ki pokaže na stežaj odprta vrata v drugem prostoru. V njem, na postelji, po vrnitvi iz bolnice 12. januarja, nepremična, v komi, sicer večkrat z odprtimi očmi, leži soproga. Na Martinovo, 11. novembra, ji je v glavi počila žila. Poškodba je bila tako huda, da je morala znova pod nož. S posegom so ji namestili drenažo iz glave, predvidoma maja pa naj bi jo, če bo seveda zmožna, znova operirali. »Kmalu bo minilo pet mesecev odkar je neodzivna. Naša pričakovanja so bila velika, da bi se vsaj zbudila. Seveda, navkljub vsemu, upam v srečno rešitev,« se želja izpiše na njegovem obrazu.
Na mizo položi zdravila in zvrhan kup sanitetnega materiala, ki Mirzado še ohranja pri živih. »Ob odpustu so priporočili napotitev v negovalno bolnico v Ljubljano, a tam ni bilo mesta. Nisem imel pomislekov, pretehtala je ljubezen, spoštovanje do zakonca. Vzel sem jo domov, zavedajoč se velikih obvez in prilagajanja na 24-urno nego,« se Vehid usede na svoj ležalnik ob njeni bolniški postelji, ki jo ima v najemu in za katero mesečno plačuje 34 evrov. Preprosto, poudarja, mora nenehno spremljati dihanje. Tudi ponoči, ko večkrat s kašljanjem nakaže potrebo po svežem zraku, ki ji ga preko posebnega vodnega filtra skozi odprtino na grlu vpihuje v pljuča. Izločanje in odvajanje, še posebej zamenjava plenic in čistoča, sta neločljivi higienski opravili, katerih je že vajen, težave pri oskrbi pa mu že dela dvigovanje in obračanje bolnice, čeprav je shujšala že 40 kilogramov.
POMAGAJMO ZAKONCEMA MEMIĆ!
Poleg že tako hude duševne (in fizične) bolečine, se spopadata še s hudimi finančnimi problemi. Na Rdečem križu Kočevje pravijo, da gospodu že pomagajo in vedo, kaj potrebuje. Iz zbranih sredstev bodo lahko izdali naročilnico v lekarno oz. karkoli bo potreboval.
Vsi, ki bi mu želeli pomagati, lahko svoje prispevke naslovite na naslov:
OBMOČNO ZDRUŽENJE RDEČEGA KRIŽA KOČEVJE
Ljubljanska cesta 7
1330 Kočevje
TR: SI56 0232 0001 9550 743 sklic: 00 032019
»Svet se mi je podrl, nimam spanca, redko kdaj stopim čez hišni prag, v mesto grem le po zdravila, zadnje čase vse bolj poredko. Vmes ji pripravljam hrano, večinoma z vitaminskimi vsebinami, se lotevam čiščenja pritličnih prostorov hiše. A še huje bi bilo, če ne bi stiske razumeli dobri sosedje. Eni na vrata potrkajo že zjutraj, na poti v službo, drugi prinašajo obroke, nudijo pomoč pri oskrbi,« je hvaležen Vehid. Oskrbe je potreben tudi sam. Odkar je družica zbolela, se ni oglašal na kontrolo. V skrbi zanjo, je nase pozabil. Jemlje štiri vrste zdravil, a bolečine v trebuhu ne popustijo. Rane bolezni še bolj razžira gmotna stiska oziroma visoki stroški zdravljenja.
Zakonca sta invalidsko upokojena s skupnimi prejemki okoli 800 evrov. Gospodar pokaže seštevek mesečnih položnic, ki se suče blizu polovice tega zneska. Preostanek, že v treh tednih, pogoltnejo zdravila z doplačili in pripomočki ter hrana. »Čeprav smo sredi meseca, sem danes brez prebitega centa v žepu. V lekarno ne morem iti, saj nimam s čim plačati 50 evrov, kolikor nanese račun za šest, sedem vrst tablet za en teden, posebna postavka pa je zelo drag higienski material in vrsta pripomočkov, ki jih, da ne naštevam, kaj vse, potrebuje taka oseba. Denimo samo obliž za enkratno uporabo ran stane 13 evrov. Nerad govorim o tem, saj bi me kdo napačno razumel, a so to preprosto dejstva,« utrujeno pove.
Kako pomagati soprogi, v zakonu sta 37 let, je tuhtal že med njenim bolnišničnim zdravljenjem. Pomoč na domu, za to zavod Jutro v Kočevju zaračuna šest evrov na uro, je le del celovite oskrbe, ki jo potrebuje. Obrača drobiž, ki ga ima, izračun pa mu vedno kaže, da ne bi zmogel kriti te storitve, enako tudi morebitne nastanitve v negovalno bolnico oziroma v dom starostnikov; v slednjega praviloma sprejemajo osebe nad 65 let starosti.
Družini so solidarnost izkazali tamkajšnji center za socialno delo z enkratno pomočjo – nakupom drv za ogrevanje, Rdeči križ Kočevje je prav tako z enkratnim nakazilom plačal položnico za 90 evrov.
(mgć)