Že vrsto let svoj del praznovanja kulturnega praznika, nekaj dni po osmem februarju, pristavijo tudi člani Zveze paraplegikov Slovenije, tisti, ki slikajo in rišejo z usti ali prsti na nogah. Svoje stvaritve so tudi tokrat na ogled položili v Dolenčevi galeriji Kliničnega centra v Ljubljani. »Radi smo del slovenskega kulturnega prostora, ki je ustvarjalen, povezovalen in družaben,« je poudaril Benjamin Žnidaršič, direktor Ars Viva, Zavoda za kulturno integracijo in socializacijo družbenih skupin iz Podcerkve, v Loški dolini, tudi sam slikar in pesnik. O skupini, ki je v Slovenskem prostoru dejavna, pa je še povedal, da delujejo v okviru Zveze likovnih društev Slovenije. Lani so v izboru za Zlato plaketo zasedli drugo mesto. Sicer jih druži skupni imenovalec, da svoje slikanje doživljajo kot smisel življenja in so kljub različnosti drug drugemu v oporo. »Razstavljene umetnine s kompaktno naravo nagovarjajo z izpovedno barvno skladnostjo in širokim obzorjem umetnostnega izražanja,« so besede umetnostne zgodovinarke, Polone Škodič. Dodala je, da so osebe priklenjene na invalidski voziček, bodisi kot para ali tetra plegiki, vselej vredne spoštovanja in občudovanja, saj so morale v nekem trenutku, ko se jim je življenje postavilo na novo, zbrati neverjetno moč in začeti ustvarjati. Tudi s slikanjem ali risanjem, ko čopič držijo v ustih. »Priča smo njihovi neverjetni rasti, saj na vseh razstavah srečujemo dosežke, ki se jim samo lahko poklonimo. Njihova ustvarjalnost je še kako pomembna v tej naši skupni likovni podobi,« je še dejala Škodičeva.
Med likovnimi deli izstopajo tudi umetnine Željka Vertlja. Po prometni nesreči, ki je bila kar huda, saj je utrpel poškodbo hrbtenice, je izgubil gibčnost rok, zato slika z usti. Sončnice in potomke, za katere, tako kot večino svojih stvaritev, navdih dobiva ob pogledu na kočevsko polje iz sobe Doma starejših občanov Kočevje, kjer živi več kot četrt stoletja. Vsak teden se podpisuje kot ustvarjalec ene slike, sicer jih veliko podari, nekaj tudi proda, sproti pa jih pošilja v Lihtenštajn, kjer je mednarodni sedež društva slikarjev paraplegikov. Vse skozi se uči, ima kreativne mentorje, a je do sebe zelo samokritičen, predvsem pa si želi, da bi nekega dne lahko rekli: »Tale je pravi mojster, doma iz Kočevja.« Od leta 1998 je štipendist mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti in nogami.
»Po padcu s češnje sem postal tetraplegik. Življenje mi se je popolnoma spremenilo. Prijatelji, teh je res veliko, mi pravijo, da sem nato uspel. Pri tem mislijo na Zavod, ki je pravzaprav velika ustanova, in zaselek Žaga, kjer izvira ponikalnica Obrh. Tam sem v stari žagi, ki še deluje, uredil kulturni prostor in tudi spanje na senu, v obliki turistične ponudbe,« razloži. Ne le slikar, Beno je s prijatelji tudi mentor in promotor risanja na drugačen način, njegova pesniška govorica pa vselej žlahtna in prijetna slehernemu ušesu.
(mgć)