E-UTRIP
Featured

“Črno-beli spomini (Zdomarji)…”

Šilc Franc Čanžkov iz Dolenje vasi 8 na vozu leta 1956 ko je z vozom šinarjem zdumal s suho robo vse do Slavonije. Foto: osebni arhiv.

Že leta 1492 je cesar Friderik III. izdal tako imenovani krošnjarski patent, s katerim je ljudem z Ribniškega in Kočevskega dovoljeval neobdavčeno trgovanje z lastnimi izdelki.

Suhorobarske izdelke so tovorili najprej v krošnjah na hrbtu in hodili od hiše do hiše, kasneje za daljše poti pa na vozovih. Ne da so svoje izdelke prodajali le doma po Sloveniji, nekateri ribniški suhorobarji so prodajali svoje izdelke po precejšnjem delu nekdanje Jugoslavije. Le ti so bili tako imenovani »zdomarji«, ki so se pogosto vračali domov šele po tednih ali celo mesecih odsotnosti.

Voz so pripravljali po en teden. Nanj so naložili suho robo, in sicer podna, obode in železne mreže. Da so lahko vzeli več obodov, so jih dali po deset v enega.

Naložen voz je bil izredno težak. Ko je bilo vse naloženo, so ga prekrili z nepremočljivo plahto. Potem so šli, starejši z vlakom, mlajši pa z vozom. Z vmesnimi postanki, ko so nahranili sebe in konje, ko so spali pod kozolci ali v skednju so potovali po sedem dni, da so prišli vse do oddaljene Slavonije, kjer so imeli svoj kvartir.

Spali so pri družinah, kjer je bil poročen kakšen sorodnik ali vaščan z Ribniškega. Preden so odšli prodajat po vaseh so odšli še na železniško postajo iskat po škafe. Niso jih namreč vozili z vozom, ker so bili pretežki. Tako so delali tam še rešeta in pripravljali voz z siti, rešeti, škafi…Naslednji dan so šli prodajat po vaseh. Ker ljudje niso im­eli denarja, so robo menjali za žito. Tam niso hodili po hišah, ustavili so se sredi vasi, razkomatali konje in vpili: »Sita, rešeta, poceni dam, samo da prodam!« Potem so prišli ljudje. Prodajali so takole: če si dal rešeto, je ženska natresla pšenico enkrat ali pa dvakrat, kakor si se zmenil. Zanalašč so imeli višje obode, da je šlo več žita noter. Če si prodal pa škaf in rešeto, je morala dati pa polno vrečo. Potem pa vrečo na ramo pa do voza, ki je stal na vasi. Ko so nabrali približno dve toni pšenice, so jo odpeljali v mlin, da so jo zamenjali za moko, ter jo nato z vlakom poslali domov…

Tako je “zdumal” tudi Franc Šilc – Čanžkov iz Dolenje vasi, ki je na fotografiji na eni izmed takšnih poti.

Podatke zbral in zapisal Peter Lesar, zbiratelj, 030 996 225

 

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki