E-UTRIP
Featured

Janez Semler je prevozil 3,5 milijona kilometrov: Šoferska je lepa in tudi grenka

Šoferji nekoč in danes. Razlika je ogromna, pravzaprav težko je najti primerljiv kazalec za čas, ko so tovornjaki z mehanskimi upravljalci, brez klimatskih naprav in navigacije, vozili po makadamskih cestah in danes, ko »tovorne ladje«po avtocestah prevažajo več deset ton tovora. »Res je,« pritrdi 88-letni Janez Semler iz Kočevja, ki je kot poklicni voznik v 25-ih letih brez prometne nesreče ali plačane kazni za cestno prometni prekršek prevozil 3,5 milijona kilometrov. »Ti tovornjaki niso imeli skoraj nič, zgolj pločevino, pusto kabino in motor. Vse je bilo v rokah voznika in njegovih poskočnih nog, ki so povozile stopalko ali zavore. Po večinoma makadamskih cestah, asfalt je bil na glavnih cestah, je to bila edina »avtomatika«. A se je števec motorja vrtel in vrtel,« se spominja.

V 12-ih urah moral prevoziti vsaj 400 kilometrov

Na Itasu je iz Hanoverja prevažal rezervne dele za skladišča v Zagreb, Beograd in Skopje. V eni turi je za seboj pustil nekaj tisoč kilometrov. Slabi pogoji dela so bile le poplačani. »Dodeljen sem bil transportnemu oddelku. Na poti sem ostal najmanj 12 ur, v tem času je bilo treba prevoziti najmanj 400 kilometrov, da si lahko dobil dnevnico, znesek pa je bil isti bodisi za direktorja ali delavca,« se spominja razmerja plačil.

Izučil se je za konjerejca

Janez je po materi Avstrijskega rodu, ki mu je začetek druge svetovne vojne pretrgal šolanje. Osemletke ni naredil. Ko je utihnilo orožje, se je izučil štirih poklicev. Še nepolnoletnega so starši, takrat so živeli v Prekmurju, dali v konjerejsko šolo. Tudi v Lipici je delal in tekmoval v dresurnemu jahanju. Pri 18-ih letih je šel prostovoljno služit domovini. Tudi v vojaški suknji je skrbel za konje. Vojska je kupila alpsko pasmo konj haflingerjev za transport orodja v hribih in ga poslala na državno posestvo Mlaka pri Kočevju. Zamenjal je starega partizana, ki je šel v pokoj. »Naveličal sem se preganjanja s konji in ženskami. Tega imam dovolj, sem si dejal, in delavsko knjižico odnesel na rudnik. A glej ga zlomka, ta je kmalu »crknil«, saj so ga leta 1978 zaprli, delavci pa so večinoma odšli na Itas, tudi Janez, ki je v roke prijel volan in ga vrtel naslednjih deset let.

Zaradi zakona in zaupanja ga »rubijo« še danes

»Prišla je osamosvojitev in zlom kočevskih podjetij. Družbena lastnina se je čez noč sesula. Tudi Itas je šel rakom žvižgat, Janez pa je do upokojitve vozil rešilca v kočevskem zdravstvenem domu. Nanj ga vežejo sicer lepi spomini, zaradi zakonske zveze pa še danes ne spi ponoči. “Na koncu je zakon razpadel meni pa so ostali samo kediti, ki jih odplačujem še danes« se v govornikovemu glasu čuti olajšanje in hkrati grenkoba. »Za najete kredite sem bil solidarni porok, tako se je menda temu reklo. Ne vem, za kaj vse se je vzemal kredit, vem pa to, da že dolgo, dolgo mesečno banki odplačujem po več kot 200 evrov, do kdaj me bodo rubili pa niti sam ne vem,« skomigne Janez. Z razpadom zakona mu je razpadla tudi numizmatična zbirka iz leta 1941, s katero bi lahko takrat kupil novega fička.

»A, ja, v tistih letih je svoje pač naredila kilometrina in slaba šoferska prehrana ter »začinjen« zakon. Trideset let je od tega, ko so mi odstranili želodec, od takrat tehtam 70 kilogramov. Življenje ni basen,« spoštljivo pomahajo znancu Janezu ob koncu pogovora, na prehodu za pešce pred kočevsko gimnazijo.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki