Živa Recek Blackmon je v Kočevju in širom znana kot uspešna odbojkarica, ki je zastopala tudi barve slovenske zastave na reprezentančnih tekmah. Velik športni potencial je Kočevko vodil čez lužo na floridsko fakulteto, kjer je nadaljevala svojo kariero in zaključila študij. V ZDA si je športnica ustvarila družino in kariero, ki je tesno povezana z odbojko. S pogovorom z mamico dveh prikupnih sinov smo izvedeli več o njenem življenju daleč od rodnega Kočevja. Kaj menite, da najbolj pogreša?
Koliko časa ste že v tujini? Zakaj ste pravzaprav odšli?
Na Florido sem odšla junija 2012 kot brucka na fakulteti. Tisto poletje sem se nekako ukvarjala le z dvema predmetoma v skrajšanem poletnem semestru, hkrati pa smo imeli priprave – predvsem fizične – za začetek sezone, ki se začne avgusta. Tisto poletje je bilo super. Neko prehodno obdobje, ko sem se navajala na novo okolje, kulturni šok, jezik in podobno.
Kakšni so bili prvi meseci v ZDA?
Prvi mesec je bil predvsem zanimiv. Kar naenkrat sem doživela obdobje odraščanja in samostojnosti. Angleščina mi ni stekla gladko, tako da sem imela nekaj težav. Verjetno zaradi nenehnega prevajanja, stresa, novega okolja in stvari, ki sem jih morala urejati sproti – odpiranje bančnega računa, nakup potrebščin za študentski dom, prilagajanje sistemu javnega prevoza in podobno. Po nekaj mesecih sem se že počutila bolj domače. V prvih mesecih, na primer, je vsak športnik na kampusu začel z “usmeritvijo za študente športnike”, kjer so nam razložili pričakovanja, pravila, različne teste pri zdravnikih in specialistih ter podobno. Tam smo se tudi spoznali s tistimi, ki so bili odgovorni za športno prehrano, fitnes pripravo, akademsko podporo in podobno. Na vsakem področju smo imeli dejansko nekoga, ki nam je pomagal in nas podpiral kot športnike njihove univerze. Res so dobro poskrbeli za nas.
Pripomoglo je tudi to, da smo imeli odličen “center za mednarodne študente” z različnimi dogodki. Med športniki so bili tudi drugi Evropejci, celo dve Slovenki, Urša Orehek (golf) in Pamela Begić (nogomet), pa tudi drugi iz Hrvaške, Srbije, Bosne.
Kakšen je bil prehod iz majhnega Kočevja čez lužo?
Za Ameriko je bil Gainesville zelo majhen, a v primerjavi s Kočevjem kar velik. Gre za študentsko mesto, kjer se veliko dogaja na kampusu in v njegovi okolici. Študentsko življenje tam je res prijetno, saj je veliko zabav ob bazenih, v bližini sta reki, od plaže pa je kampus oddaljen dobro uro vožnje. Možnosti za zabavo so na voljo, seveda pa je odvisno od urnika, največ dogajanja pa je poleti in spomladi.
Nekako sem se znašla in se hitro prilagodila. Osvojila sem uporabo javnega prevoza, čeprav ta v ZDA ni ravno najboljši. Vsekakor sem morala najti način, kako priti do trgovin, in nazadnje sem si celo kupila skuter, kar je priljubljeno prevozno sredstvo med študenti v Gainesvillu. Največji šok zame je bila hrana, na primer velika količina ocvrtih jedi za zajtrk. Po drugi strani pa je urnik vedno poln in vedno se nekaj dogaja. Sama sem tudi takšna oseba, ki rada ves čas nekaj počne ali se kam odpravi, zato mi je bilo v Gainesvillu zelo všeč.
Kaj ste počeli po zaključku študija?
Po zaključku študija sem delala v organizaciji dogodkov na kampusu, natančneje na pravni fakulteti. Ker je moja smer event management, sem preko prakse pridobila službo v tej panogi. Poleg tega sem se ukvarjala tudi s treniranjem mlajših selekcij in se mi je nato ponudila priložnost za treniranje na fakulteti. Tako smo se za 3 leta preselili v San Antonio. Sedaj smo spet na Floridi, kjer nam je res všeč – uživamo v lepem vremenu in okolici. Poznamo tudi ljudi iz preteklosti, poleg tega pa imamo blizu tudi družino mojega moža, ki nam z veseljem pomagajo pri varstvu otrok in se z njimi tudi super zabavajo.
Trenutno delam za podjetje 3 Step Sports. Delo poteka od doma, kjer organiziram vse Under Armour odbojkarske kamp, ki se odvijajo v različnih mestih po Ameriki. Ti kampi so brezplačni in naš cilj je povabiti najboljše in najbolj perspektivne srednješolke ter jim zagotoviti naše drese in dvoranske copate ter tako širiti znamko Under Armour v odbojkarskih krogih. Prav tako organiziramo plačljive kampe za mlajše selekcije, kjer je izkušnja zelo podobna kot pri srednješolkah. Skozi te kampe se mlajše igralke lahko izkažejo in predstavijo ter jih imamo na seznamu za prihodnje leto ali za prihodnost.
Kako vašo poklicno pot usklajujete z družino?
Usklajevanje poklicne poti z družino predstavlja določene izzive, vendar smo se naučili najti ravnotežje. Moja sinova Bryce (4 leta) in Brody (skoraj 6 let) sta v šoli vsak dan od pol devetih do treh popoldne, nato pa obiskujeta kakšno telovadnico skupaj s starši. Moj mož Billy je nedavno začel delati kot športni direktor na šoli, kjer sva oba tudi trenirala srednješolce. Brody in Bryce sta že od zgodnjega otroštva navajena na zvoke piščalke in gnečo na tribunah. V tem vidimo veliko prednosti, saj se lahko otroka družita z drugimi otroki in imata stik z žogo ter igro.
Kar zadeva varstvo (vrtec in šola), nismo imeli težav ali slabih izkušenj. Tu v ZDA imajo veliko dogodkov, na katere lepo vključijo starše v razred. Seveda so se pojavile situacije, ko se je najin urnik malo prekrival in bi bila dobrodošla pomoč babice ali nekoga drugega. V takih primerih poskrbimo za varstvo s pomočjo varuške, običajno kakšne pridne punce, ki jo poznamo prek odbojke in šole. Vedno se nekako znajdemo… In v zadnjem času fantka že sprašujeta, kdaj ju bo nekdo drug čuval. (smeh)
Kar se tiče tega, kaj ali koga najbolj pogrešam iz Kočevja čez lužo, je to zagotovo družina, še posebej ob praznikih, ko pogrešamo skupne trenutke in srečanja. Pogrešam tudi hrano, preprostost in počasnejši tempo življenja, kot je sedenje ob kavi ob jezeru ali v mestu.