fbpx
E-UTRIP
Ivjana Banić. FOTO: Osebni arhiv.
Aktualno Intervjuji Novice

Ivjana Banić: “Na Karibih stvari potekajo v drugi časovni dimenziji”

Ivjana Banić, ljubiteljica potovanj, človek sveta, Novomeščanka po srcu. Nekdanja radijska voditeljica je svoj nemirni duh trenutno zasidrala na Karibih. Slikovito nas je popeljala v te eksotične kraje. Vas zanima kakšni so tipični prebivalci otoka, so Novomeščanom kaj podobni?

Kaj trenutno počnete na Karibih?

V tem letnem času se na Karibih, vsaj na tem južnem delu, kjer smo mi, vse počasi umiri. Jadrnice in katamarani so na pavzi, ker se z junijem začne sezona hurikanov, ostali turisti pa poletje preživijo bližje njihovemu domu. Angleži, Kanadčani in Francozi (iz teh držav je največ obiska na tem koncu) ostajajo doma, tako da se domačini pravzaprav poletja veselijo, saj imajo cel otok samo zase. Iz omenjenih držav je tudi veliko upokojencev, ki imajo na otoku hiše ter pridejo “prezimit”. Kar pomeni, da so pol leta na Karibih, pol leta v matični državi. Ni slabo, kajne? (smeh) V tem času bi domačini lahko marsikaj popravili na turističnih objektih, v restavracijah, na plaži, vendar niso take sorte, da tako rečem. Na Karibih stvari potekajo v drugi časovni dimenziji, katere se lahko hitro nalezeš (smeh).

Lahko potegnete kakšno vzporednico med Slovenci, morda Novomeščani in prebivalci Karibov? Kako bi opisali tipične domačine?

Na potovanjih nekako vedno bolj opazimo razlike, tako v hrani kot kulturi, zgodovini. V Novem mestu je med tednom zelo živahno, polno ljudi, vrvež in živ žav, med vikendom pa žive duše nikjer. Vsaj v centru mesta ne. Vse je bolj tiho in umirjeno. Novomeščani, vsaj predvidevam tako, se lotimo opravil po stanovanju, okoli hiše, gremo na izlete, na vikende, v zidanico, tam “porihtat” stvari, tako da nas v mestu ni. Na Karibih je pa ravno obratno. Med tednom bolj umirjeno, med vikendom pa že v petek zjutraj pivo, marihuana, glasna glasba, smeh, veselje, ples na ulicah, sproščenost, glasnost. Podobnost najdem morda ravno v teh zabavah. Ko se gre Dolen’c zabavat, je to “na polno” (smeh).

Njihov odgovor na vse je: “No problem, man.” FOTO: Osebni arhiv.

Tipičen prebivalec našega otoka oziroma Karibov je zelo brezbrižen, v smislu, da ni razloga, da bi se v življenju sekiral več kot se je treba. In še tisto malo skrbi preplešejo, prepojejo, premostijo z zabavo. Tudi delo jim ni kaj preveč ljubo. Vse delajo zelo počasi, na cestah se vedno vsi pozdravimo, ne glede na to, če so poznamo ali ne. So zelo nezakomplicirani in življenja ne jemljejo preveč resno. Morda je ravno to razlog, da so tako sproščeni, nasmejani in, preprosto povedano, zelo zadovoljni s tem, kar imajo in s tem, kar so.

Potem velja to neko stereotipno prepričanje, da je na Karibih vse bolj sproščeno?

Precej se čuti ta “good vibe”, dobre vibracije, pozitiva, smeh. Rastafarijanstvo je res način življenja in oni to opravljajo z odliko. Nič nenavadnega ni, če se zjutraj zbudiš z vonjem marihuane v nosu. Jointe tudi ne skrivajo in jih kadijo sredi belega dneva. Ne vsi. Nekateri. Marihuana je na Karibih prepovedana. Vsaj kar se prodaje tiče. Lahko pa imaš nekaj malega za sebe. Kazen je zelo zelo visoka in huda. Od zapora do finančnega udarca. Na sosednjih otokih, ki so večji, Barbados recimo, imaš napise v trgovini, da se ne splača imeti opravka z drogami, sploh, če si turist, saj so kar neusmiljeni kar se kaznovanja tiče. Vsak vikend so na plažah zabave, pikniki, odbojka, čofotanje. Eno samo veselje jih je že gledat. Zelo so odprti in zelo na izi. Njihov odgovor na vse je: “No problem, man.”

“V tem letnem času se na Karibih, vsaj na tem južnem delu, kjer smo mi, vse počasi umiri.” FOTO: Osebni arhiv.

Kje ste se do zdaj najbolje počutili, kje vam je bila “duša privezana”?

Havaji, Karibi? Vedno rada rečem, da se povsod puščamo, da se lahko povsod vračamo. Čisto vsak košček tega planeta je zelo drugačen. Med Havaji in Karibi je pa sploh ogromna razlika. Že to, da je na Karibih bel pesek in so posledično barve morja tako turkizne, da te že oči bolijo in srce od lepote poskakuje. Medtem ko je na Havajih pesek temnejši, ampak ti otoki omogočajo krasne valove za surfanje. Mi se povsod najdemo, da tako rečem. Kamor pridemo, se zasadimo in vzklijemo. Smo zelo nezahtevni a hkrati doživimo zgodbe za v knjigo, če že ne za na film. Od srečanja z morskimi psi in opazovanja največjih kitov grbavcev, do krasnih ljudi, bodisi domačinov bodisi popotnikov. Bolj odprtega srca in duha potuješ, kamorkoli, v končni fazi, tudi po Sloveniji, lepše stvari se ti zgodijo in predvsem več se naučiš. In odkar imava otroke, je to slednje sploh ključnega pomena. Otroke učiva, da drugačnost v resnici ni drugačna. Samo nihče ni ti. In če ne uživa enake hrane kot jo ti ali nima enakih navad, še ne pomeni, da je drugačen. Samo svoj je in iz druge države. Druge države pa pomenijo drugačne navade. Svet je tako lep in velik, zgodijo se tudi manj prijetni trenutki, vendar to pride v paketu, ne glede na to, kje si. Vedno je pomembno, s kom si in kako na to odreagiraš. 

Vam je zaradi kakšne stvari na Karibih nelagodno? Morda kače, vožnja domačinov?

Kač k sreči ni. Tudi na Havajih ne. V resnici nobenih nevarnih živali. Naokoli je kakšen morski pes, ki se zelo redko približa obali (vsaj na tem južnem delu Karibov). No, in kljub tej redkosti, je moj mož imel nenapovedano srečanje z 2 metra veliko mrcino. Za to so bili zaslužni lokalni ribiči, ki se jim ni ljubilo iti ribe čistit drugam kot pa v kopalni zaliv. Seveda je frajer zavohal kosilo in sta bila z možem hitro skupaj. Seveda se ni nič zgodilo, saj tej vrsti morskega psa ljudje ne dišimo, strah ob tem je pa že druga zgodba. In slednje sama občutim na cesti. Pločnikov ni, prometnih znakov na celem otoku tudi ne. Vozi se po levi strani, saj je otok spadal pod angleško kolonijo. Vse je to ok, vendar vozijo zelo nepremišljeno, dokaj agresivno. Sicer nihče, zaradi slabe ceste in veliko ovinkov, ne vozi več kot 30 ali 40 kilometrov na uro, vendar je s temi avti in ob taki infrastrukturi to že pravi rally. 

Kaj domačega pogrešate, kako močno vas vleče domov?

Slovenija bo vedno dom in jo jemljemo kot bazo, od koder nas nese malo levo, malo desno. Tu imamo prijatelje, tako midva, kot otroka. Tu imamo družino. Novo mesto redno obiskujem, ko smo doma, saj je moja mama lokalpatriotka, torej Novomeščanka. K njej grem na sarme, te imam neizmerno rada. Hrana je morda res tista, ki je včasih velik izziv. Navajen si celo življenje na en okus mleka, na določen okus jogurta, strukturo jajca. V tujini je prvih nekaj litrov mleka vedno pospremljeno z grimasami. Vsa hrana ima tuj okus. Poleg tega, niti enega izdelka zares ne poznaš, saj so embalaže popolnoma drugačne in večino stvari na začetku kupiš malo na slepo.

Slovenija je prečudovita in, da se tega zavedaš, ti res ni treba prepotovati celega sveta. Nas pa vleče ta nemirni duh, ki ga imava oba v sebi že od malega in nikoli še nisva bila praktično več kot 3 mesece v kosu doma. Vedno se je nekam šlo. Z zadnjimi tolarji, če je bilo treba. Sama raje kupim letalsko vozovnico ali karto za bus kot pa novo torbico. Nenazadnje, v torbico lahko dam samo ključe, telefon in tanko denarnico. Kar pa je veliko premalo prostora za vsa doživetja in zgodbe, ki jih prinesemo s potovanja ali življenja drugje.

ml.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki