fbpx
E-UTRIP
Ljubezen do psov in dela z njimi sem prejela od staršev, še posebej od mami. FOTO: Osebni arhiv.
Featured Narava Narava & zdravje Zdravje

Nika Oberč: po dveh letih treningov sta pes in vodnik pripravljena na izpit za reševalca

Njihovo delo je prostovoljno, je pa v to vloženo veliko truda, časa in nenazadnje tudi finančnih sredstev. Vendar vsi, ki to delajo so tam zaradi enega cilja, pomagati ljudem v stiski. »Če lahko v to pomoč vključiš še svojega psa in delo z njim je to popolna kombinacija. Poleg tedenskih treningov smo reševalci udeleženi tudi številnih izobraževanj, usposabljanj, vaj, na katerih skupaj s psom pilimo znanja. Izvajamo tudi predstavitve reševalnih psov v šolah, vrtcih, na prireditvah civilne zaščite in v počitniških varstvih otrok,« pove Nika Oberč, ki se ukvarja s šolanjem psov. Štirinožcev, ki rešujejo življenja. Na račun tega plemenitega dela žrtvuje veliko vikendov, veliko popoldnevov, vendar vse to dela s srcem.

»Vsak dober trening, dobro izpeljana vaja, uspešno opravljena preizkušnja te napolni z dodatno energijo in zadovoljstvom. Vsaka uspešna akcija pa je zmaga za vse nas, reševalce,« doda Novomeščanka.

Uvodoma povejte nekaj o sebi … kako to, da ste se začeli ukvarjati z reševalnimi psi?

»O sebi zelo težko govorim. Sem čisto “navadno”, preprosto dekle, ki jo že od nekdaj vleče ven, v naravo, v gozd, v hribe. Vsakodnevni sprehodi v naravi so balzam za dušo in telo, v hribih pa najdem tisti svoj notranji mir in zadovoljstvo. O psih, o njih pa lahko govorim eno leto če me kdo želi poslušati. Ljubezen do psov in dela z njimi sem prejela od staršev, še posebej od mami. Ona je bila tista, ki je v našo družino pripeljala Omi, našo prvo zlato prinašalko, prvo reševalno psičko.«

Seveda mami ob nakupu Omi ni vedela, da ju bo njuna pot popeljala v reševalne vode. Pa ju je. In ne samo njiju, temveč celotno družino. »Ko smo pri mojih rosnih 12-ih letih iz domačega legla obdržali Babsy, tudi zlato prinašalko, se je moje življenje začelo vrteti okoli psov. Po končali pasji šoli in opravljenem BBH-ju sem hotela, da je Babsy nekaj več in ne samo “kauč pes”. Tako sem pri skoraj 15-ih letih začela svojo reševalno kariero. Ni jih veliko tako mladih, tudi sama nebi bila, če ne bi bilo mami. Babsy mi je tako omogočila pogled v šolanja reševalnega psa, ki se razlikuje od pasje šole ali katerega drugega pasjega športa. Veliko reševalcev bo priznalo, da to ni hobi, to je način življenja. Ko te pokličejo, greš, ponoči, v dežju, snegu, soncu, s svojim psom. Babsy me spremlja še danes, pri svojih zavidljivih 15-ih letih in pol že par let uživa v zasluženem pokoju. Njeno poslanstvo je prevzela psička Blue, pasme avstralski ovčar.«

Na kakšen način poteka šolanje psa, da lahko poišče izgubljeno osebo?

»Največrat dobim od ljudi kar odgovor na to vprašanje: “Nekaj mu date za povah ane? Kot v nanizanki Komisar Rex?” Je že res, da obstaja veja takega iskanja imenovana mantrailing (iskanje po osebnem vonju), ki pa se močno razlikuje od klasičnega iskanja pogrešanih oseb, za katerega so izšolani tudi moji psi. Pri tem načinu iskanja pes ne ve, koga išče, išče samo vonj človeka, ki mu ga prinese veter ali sled. Naši psi se učijo iskanja v naravi in iskanja v ruševini. Princip šolanja je zelo podoben, največja razlika pa je, da so v ruševini ponavadi osebe zasute in pes z njimi nima direktnega stika, ruševino pa spremlja tudi neprijeten material zrušenih stavb. Ko pes najde pogrešano osebo jo nakaže z laježem. Pes pri osebi ostane in laja toliko časa, dokler vodnik ne pride do njega.

Šolanje psa za iskanje pogrešanih oseb je zaželjeno začeti že z mladičkom, nič slabše pa učenje ne gre odraslim mladim psom. Začetki šolanja so enostavni. Marker (oseba, ki se skrije in je “pogrešana”) ima nekaj, kar psu veliko pomeni. To je lahko najljubša igrača ali pa hrana. S pomočjo te motivacije zmotivira psa, da z veseljem priteče od njega in takrat dobi nagrado. Tako pes poveže nagrado s “pogrešano osebo” in se nauči, da bo ob najdbi vedno nagrajen. Pes osebe ne bo iskal zato, ker bi ji želel pomagati, temveč zato, ker bo nagrajen, bo zadovoljil svoje nagone in nenazadnje zadovoljil svojega lastnika. Pri treningu iskanja v ruševini se mora pes na začetku spoznati z neprijetnim materialom in z gibanjem po njem. Naučiti se mora tudi tega, da je človek zaprt in ne more do njega. Priporočljivo je treniranje obeh načinov iskanja, saj pes potem naučene veščine iskanja, pridobljene na ruševini, uporablja tudi v naravi in obratno. Predvsem pa se pes v ruševini nauči uporabljati svoj nos, saj se na ostala čutila (predvesm vid) ne more vedno zanesti.

Skozi treninge se nauči izločiti vonjave ljudi, ki so v njegovi okolici, oziroma v okolici njegovega vodnika (inštruktor, opazovalci, sodnik,..). Markerji so vedno statični, ležijo ali sedijo v tišini, saj predvidevamo, da bo večina oseb, ki jih bomo iskali, nekje omagala. Treningi so vedno prilagojeni posameznemu psu in njegovemu napredku. Naenkrat vedno delata samo en pes in njegov vodnik. Spremljata ga inštruktor, ostali udeleženci pa pomagajo pri skrivanju in uspešni izvedbi treninga. Treningi potekajo celotno obdobje, ko sta pes in vodnik aktivna v reševanju pogrešanih oseb. Poleg tedenskih treningov iskanja imamo tudi tedenske treninge vaj poslušnosti in premagovanje ovir na poligonu.«

Pes in vodnik sta nepogrešljiv dvojec, ki se dopolnjuje.

Kako potekajo izpiti, preizkusi reševalnega para?

»Da sta pes in njegov vodnik pripravljena, da pristopita na izpit za psa reševalca je potrebno približno 2 leti treningov. Izpit reševalnega para je sestavljen iz iskanja v ruševini ali v naravi in iz poslušnosti skupaj z ovirami. Reševalni par mora biti v obeh disciplinah uspešen, da se mu izpit prizna kot opravljen. Kar pomeni, da morata najti vse skrite osebe v zahtevanem času in doseči 70 % točk na poslušnosti in ovirah. Izpiti potekajo v treh težavnostnih stopnjah (predizpit, izpit prve stopnje, izpit druge stopnje), ki se med sabo razlikujejo v številu skritih oseb in velikosti preiskanega terena. Na izpitu izpitniki vedno vedo koliko oseb imajo skritih in koliko časa imajo na voljo za iskanje. Z vsako stopnjo izpita narašča tudi zahtevnost vaj na poslušnosti. Ko reševalni par opravi izpit prve stopnje pes postane reševalni pes in dobi značko, ki jo potem s ponosom nosi okoli vratu. Po opravljeni drugi stopnji vodnik uradno postane vodnik reševalnega psa.«

Kdaj je reševalni par pripravljen, da se udeleži iskalne akcije?

»Po opravljenem izpitu prve stopnje se reševalni par lahko udeleži preizkušnje za uvrstitev v območno enoto in, če jo opravi uspešno, je pripravljen na resnično iskanje v iskalnih akcijah. Območna enota je združenje vseh reševalnih parov, ki so usposobljeni za iskalno akcijo znotraj Slovenske regije, kjer imajo člani stalno prebivališče. Tako smo razdeljeni v Dolenjsko območno enoto, Primorsko območno enoto itd.

Na preizkušnji se reševalni par preizkusi v dveh različnih iskanjih, vodniki pa opravljajo tudi prvo pomoč ponesrečencu, prvo pomoč psu in orientacijo. Preizkušnja je uspešno opravljena, če reševalni par najde zadostno število skritih oseb, vodnik pa pozitivno opravi vse ostale preizkuse. Preizkušnja se potrjuje letno in tako skrbi za aktivne zanesljive člane območne enote.

Nova znanja in pridobitev novih izkušenj sta za psa in vodnika izjemno pomembna. Nenazadnje sta nepogrešljiv dvojec, ki se dopolnjuje. Človek psu posodi svoje oči, pes pa njemu svoj izjemen nos. Samo vodnik ali samo pes ne moreta biti uspešna, ko pa združita moči, je to druga zgodba. Zato so tako pomembni treningi v celotnem pasjem življenju, saj pes s tem pridobiva nove izkušnje, ki jih uporabi, ko je to potrebno. Pes se nauči biti samostojen in se na licu mesta odločiti, kaj bo naredil. Ko mu zmanjka idej se vrne k vodniku, ki mu mora znati pomagati. Nepogrešljive so tukaj vaje in usposabljanja, kjer je reševalni par postavljen pred različne izzive. Na vajah, ki so zasnovane kot resnične iskalne akcije se učimo tudi timskega dela, iskanja v skupinah, vodenja skupine in pravilno odreagirati v danih situacijah.«

Lahko opišete nekaj primerov iskanj, v katerih ste sodelovali?

»Prav primera ne bom opisovala, ker so ti podatki zaupni. Največkrat smo poklicani v primeru izgube starejše osebe, saj so te velikokrat demente in nehote zaidejo od doma ali doma za ostarele. Veliko se srečujemo tudi s primeri suma na samomor. Ne prav redki so tudi primeri, ko se oseba izgubi, se poškoduje ali kje omaga. Iskali smo tudi že pogrešanega otroka. V primeru starejše osebe, osebe s kronično boleznijo, suma na samomor in ob izgubi otroka, je iskalna akcija sklicana takoj, ko so obveščene pristojne oblasti. V primeru odrasle osebe se največkrat počaka 24 ur, saj se lahko oseba v tem času vrne domov. Seveda obstajajo tudi izjeme, ko to pravilo ne drži.«

Nika in Omi. FOTO: Tadej Krese.

S kom sodelujete na iskalnih akcijah?

»Na iskalno akcijo smo vedno poklicani s strani Regijskega centra za obveščanja (RECO), ki nam na našo telefonsko številno posreduje kratko sporočilo z najnujnejšimi informacijami (zborno mesto, koga iščemo). Policija je tista, ki presodi, ali bi bilo na akcijo smiselno poklicati reševalne pse in obvesti RECO. Včasih je enostavno premalo informacij, da bi osebo lahko iskali s psi, takrat nismo aktivirani. Na akciji je prisoten vodja območne enote, ki ima vse potrebne informacije in ekipe razpošlje po terenu. Vodja je tisti, ki ostane v bazi, zbira podatke, išče možna območja gibanja osebe, spremlja in usmerja svoje vodnike s psi. Moram reči, da na Dolenjskem dobro sodelujemo s policijo, ki prisluhne našim idejam, je v pomoč in se v naše strokovno delo ne vpleta. Na terenu so poleg policajev prisotni tudi gasilci, domačini in včasih še prostovoljci. Ekipe na terenu so največkrat razdeljene tako, da jo sestavlja par reševalnih parov, policaji/gasilci in domačin.«

Imajo kakšne pasme gensko predispozicijo, da so v tem uspešnejše?

»Za reševalnega psa je primeren vsak pes, ki ima željo po delu, je živahen in rad sodeluje s svojim vodnikom. Največ omejitev je glede velikosti psa, saj pes ne sme biti prevelik in preveč masiven, ker se po terenu giblje preveč okorno, niti ne premajhen ker bi imel težave pri premagovanju visokih ovir. Zato pri reševalcih največkrat vidimo srednje velike pse, saj so ti najbolj agilni za gibanje po terenu. Manjšo prednost na začetku šolanja imajo lovski psi, ki jim je delo z nosom, oziroma sledenje vonju bolj domače. Ovčarski psi, zaradi svoje namembnosti bolj delajo z očmi. Vendar se ovčarski psi prav tako naučijo uporabe svojega nosu in pri svojem delu prav nič ne zaostajajo za lovskimi. Pasme, ki se zelo pogosto pojavljajo v reševanju so prinašalci (labradorec, zlati prinašalec, gladkodlaki prinašalec), ptičarji, parson russel terierji in ovčarji (belgijski ovčar, nemški ovčar, avstralski ovčar, borderski ovčar). Poleg fenotipskih lastnosti pa mora biti reševalni pes psihično stabilen, da je sposoben delovati v stresnih situacijah.«

Kakšno je življenje s psom, ki ima tako pomembno funkcijo? So vseeno “crkljivčki” ali sta tudi doma potrebna disciplina in red?

»Naši psi se od psov, ki so samo družinski ljubljenčki praktično razlikujejo samo v tem, da poleg tega, da nas vsakodnevno razveseljujejo s svojo prisotnostjo, opravljajo še pomembno službo. Sem mnenja, da bi moral vsak pes bit vzgojen do te mere, da ni nevaren sebi in okolju, v katerem se nahaja. Pa naj se gre za majhno pol-kilsko čivavo ali veliko 70-kilogramsko mrcino. Zato bi pri vsakem psu morala veljati red in disciplina – tako zunaj, kot doma. Osnovna pasja šola je najmanj, kar lahko lastniki psov obiščejo, da se naučijo pravilnega ravnanja z psom. Pes, ki pa dela še nekaj več, lahko so to samo vaje poslušnosti, obramba, agility, reševanje, pašnja, pa zadovoljuje tudi svoje nagone in z vsako uspešno opravljeno nalogo postaja bolj samozavesten, z vodnikom pa splete posebno vez. Takšen pes je tudi bolj kompatibilen z okolico in zadovoljen. So pa določene stvari, ki so pri reševalnih psih bolj pomembni. Pes mora biti prijazen do ljudi, kompatibilen z drugimi psi, mora znati počakati in se odzvati na klic. Vse te stvari so izjemno pomembne na iskalni akciji.

Moja psička je poleg svoje »službe« tudi moja vsakodnevna spremljevalka. Vedno me spremlja v izletih v gore, kar se da pogostokrat tudi na dopustu. Za ohranjanje njene in tudi moje kondicije ji vsakodnevni sprehodi ne uidejo. Kar sem opazila pri življenju s takim psom je tudi to, da jih vse zelo zanima. Skozi šolanje jih res učimo, da morajo biti zvedavi, uporabljat svoje možgane in res dobesedno vtakniti svoj nos povsod. Veliko se učiva tudi doma, saj je skozi leta pridobila željo po delu in, če ji tega ne zagotovim dovolj pogosto, si zaposlitev potem najde sama. Psi, ki so tedensko vpeti v delo in treninge, to potem tudi potrebujejo. To jim postane rutina, treningi pa del sprostitve in čisti užitek. Za takega psa je res težko, da bi s treningi prekinil nenadoma, isto kot pri človeku. Zato se pse, ki se jih upokoji, še vedno kdaj vzame na treninge, zaradi njihovega veselja.«

ml.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki