Če ste se kdaj ukvarjali s športom, se zagotovo spominjate prvega trenerja ali trenerke. Upamo, da je spomin lep in da so vam dali dobro osnovo za športno pot. Ivan Struna Ježa v Teniškem klubu Kočevje poučuje najmlajše igralce in igralke. Z umirjenostjo in potrpežljivostjo jim predaja svoje znanje, in tudi če bodo ti otroci opustili tenis, ne bodo pozabili trenerja. Tako kot on nikoli ne bo pozabil svojih prvih udarcev z loparjem.
Ivan Struna Ježa se je s tenisom spoznal pri osmih letih. Začel je obiskovati edino teniško igrišče v Kočevju, ki je stalo nasproti gimnazije. Bilo je privatno peščeno igrišče, narejeno s prostovoljnim delom, in tam je spoznal lepoto športa.
»Takrat sem bil mulček in smo hodili starejšim pobirati žogice. Nek starejši gospod mi je potem dal lopar in rekel, naj se grem malo igrat. Tam je bila ena stena in smo nabijali žogice,« se v smehu svojih prvih teniških dni spominja sogovornik.
V tistem času so bili loparji zelo dragi oziroma jih je bilo skorajda nemogoče dobiti. Za tenis je bilo sicer veliko zanimanja. »Morda se je marsikdo bal, ker je bilo to igrišče v privatni lasti in niso upali priti, a lastnik igrišča Nace Karničnik je pustil vsakega igrati. Potem, ko sem že sam igral, smo imeli nenapisano pravilo: ko sta prišla dva, sta začela igrati. Ko je prišel tretji, je igral z zmagovalcem. Če je slučajno prišel še četrti, smo igrali pare.«
Kasneje je Struna tenis igral rekreativno, nastopal pa je v tretji teniški ligi. Doda, da sta bila Slovan in Maribor Branik edina kluba, ki sta prišla v Kočevje, saj si za igranje lige moral imeti dve igrišči, eno je bilo premalo. Če nisi imel igrišča, si moral gostovati. »Takrat, ko so bile tekme doma, je bila ta ograja, kjer je bilo včasih igrišče, tako polna gledalcev, da so novi komaj našli prostor.«
Znanje za mlade generacije
Nekako stereotipno velja, da je tenis šport za premožne. Struna meni, da je to veljalo nekoč, danes pa teniško opremo dobiš ceneje kot opremo za kakšen drug šport. Tudi vadnine so marsikje cenejše.
Ježa, kot ga kličejo prijatelji, je pomemben del Teniškega kluba Kočevje, svoje znanje tenisa že vrsto let predaja najmlajšim članom.
»Zelo rad sem z mladimi, še najraje treniram tiste najmlajše. Seveda je veliko zadovoljstvo, ko mladi tenisači zmagajo. Jaz sem hodil kot pav, ko je bila Špela prva, pa potem so bile prve v parih, Neža je bila tretja. Ampak z najmlajšimi je največje zadovoljstvo delati, pa tudi najtežje. Najmlajše težko pripraviš delati, če sami tega ne želijo. Medtem ko starejše že ženeta napredek ter uspeh in razumejo. Z najmlajšimi moraš delati drugače. Če jih ne pripraviš dovolj, za kasneje ni materiala,« razmišlja trener najmlajših članov Teniškega kluba Kočevje.
Struna doda, da se tenisa lahko lotiš v kateremkoli življenjskem obdobju. »Recimo, da se otrok odloči, da bi pri dvanajstih začel igrati tenis, sploh ni problema in ni prepozno. Če ima osnovo za koordinacijo, orientacijo, refleks in neko osnovno disciplino, je lahko kasneje zelo uspešen. Je pa danes tako, da starši dolgo delajo, otroci se manj igrajo, več so na telefonih in to se pozna pri gibalnih sposobnostih. Po tem ko je enkrat star dvanajst let, žal tega časa ni več. Gibalne sposobnosti se razvijajo zelo zgodaj v otroštvu.«
Ivan Struna Ježa ima za tenis samo eno željo – da živi dalje in da se za lopar in žogico opogumi čim več ljudi, tudi starejših. »Nikoli ne bom pozabil 90-letnega Rusa, ki je nastopil na enem od turnirjev v Umagu. Gospod je imel demenco, a vseeno je odlično igral,« je za konec povedal prijeten sogovornik, ki se mu vidi, da živi za šport. In to kar je na koncu povedal, kaže na to, da zaradi športa živimo.