»Če ne bi dobil toliko sporočil podpore, bi obupal že v Delnicah,« je bil iskren Damjan Ignjatovič, ki se je v petek lotil zahtevnega kolesarskega izziva – prekolesariti 500 kilometrov v 24 urah. Kočevcu je uspelo doseči Makarsko riviero pred načrtovanim časom, kljub temu da pot ni potekala po načrtih.
Dež mu je zagodel že v Fari, v Delnice je prišel čisto moker in premražen. »Plani so se mi podrli že takoj. Bil sem sicer pri močeh, a motivacije ni bilo,« nam je povedal kolesar, ki je prejel toliko sporočil podpore, da enostavno ni smel obupati.
Prepričan je bil, da ga po deževnih Delnicah čaka sonce ob morju, ni se zmotil, a na toliko burje ni računal. Morda prav zato med potjo ni srečal nobenega kolesarja. »Le kdo bi bil tako neumen, da bi kolesaril v takem,« se pošali.
Močni sunki vetra so ga spremljali vse od Crikvenice in še naprej od Senja. Zaradi burje je izgubljal načrtovano hitrost, svoje pa je naredila bolečina v kolenih.
Po 180 kilometrih ga je dohitela partnerka Tadeja, ki mu je povrnila motivacijo in ga prepričala, da zmore. »Za nekaj minut sem se ulegel v avtomobil, iz katerega najraje nikoli ne bi šel. Hotel sem odnehati.«
Še posebej zahtevno je bilo ponoči, ko se je temperatura spustila na okoli 10 stopinj. Veter v hrbet so mu dajala sporočila kolegov kolesarjev, ki so prihajala tudi ob treh zjutraj.
Burja je pojenjala v okolici Zadra, sonce se je začelo dvigovati, tako kot volja in prepričanje, da mu bo vendarle uspelo. Bolečina v kolenih je bila neznosna, a na cilj mu je uspelo priti pred iztekom 24 ur. »Če bi bilo vse po planu, bi na cilj prišel tri ure prej in ne pol ure.«
Po treh urah spanca je bil Damjan kot nov, le boleča in zatekla kolena še potrebujejo malce regeneracije. Čeprav je za njim težka preizkušnja telesa in duha, že načrtuje novo.