Ko je jeseni lani Ivan Šega, neutrudni in vsestranski pisatelj in pričevalec časov, ki so šli v pozabo, on pa jih doživlja in iz njih vleče najbolj žlahtne niti, pokazal svoje že enajsto čtivo, knjigo Dekla, katere predstavitve zaradi epidemioloških razmer seveda ni bilo in s katero je hkrati dal vedeti, da z njo prelamlja rek, da naj pisatelj piše čas, v katerem živi.
»Ja, veliko zgodb se jeprepletalo na hribčku pod Veliko Goro in tam okoli, kjer se že stoletja bohoti velika baročna cerkev Marije Vnebovzetne. Iz tega okolja, ki je bil življenjski prostor mojih prednikov ter mene in moje družice Marinke po upokojitvi, sem črpal snov za tako rekoč vse moje knjige. Zagotovo je še kaj ostalo,« ne dvomi pronicljivi pisatelj in pove, da je bila Dekla trpeča ženska, ki se je na Štiftarski zemlji znašala bog si ga ve od kje. Postavili so jo za namestnico delovodje pri gradnji ceste. Sem je prišla posiljena, tako kot njena mati.
S pridihom kriminalke
Življenje je bilo ena sama »golota«. Vse je stoje prenašala, čeprav z veliko brazgotino v duši, izgubo ljubezni, ki je končala na Golem otoku. Že takrat je imel napisanih več kot sto strani za roman Kofetarica.
V njej kot glavni lik nastopa fant, ki se izneveri tistemu, za kar se je več let šolal v Ljubljani. V njegovo življenje stopi usodna ženska. Zaplet se nadaljuje na Madžarskem veleposlaništvu na Dunaju in se seli v tamkajšnji Korotan, od koder se nekaj časa vleče v smeri Buchenwalda in konča v Hannovru. »Celoto zgodbe, ki ima pridih kriminalke, lahko razkrijete ob branju knjige, kaj več pa ne morem povedati, saj me na to zavezuje dogovor z izdajateljem,« nas v branje povabi Šega in pokazal na več kot deset tisoč besedil za nov roman, z delovnim naslovom Lidija, ki naj bi izšel prihodnje leto. Zgodba je seveda postavljena v sedanji čas, v okolico ortneškega gradu in njegove pristave na Pugledu.
Besedilo na vpogled v rokah Marinke
Za ustvarjalnost, ki je Ivanu položena v zibelko, najbolj plodna leta pa piše odkar se je po upokojitvi iz Ljubljane z družico Marinko vrnil v svoji rojstni Ravni dol, pod Brinovim gričkom, Novo Štifto, je vsekakor potrebna življenjska energija. In še kaj. »Po vseh teh letih bi lahko rekel, da talent ali pa žil’co za pisanje vsekakor imam. Ne le vrelci preteklosti, ki bruhajo po sodraški dolini, tudi kulturno poslanstvo nasploh mi širi in osvetljuje obzorja, če sem iskren, » je še dejal Ivan.
Med pogovorom večkrat omeni tudi njegove prijatelje iz pevskega kvarteta Zvon, med tem pa pokaže na Matičevo etno hišo, lično obnovljeno stavbo, v kateri je smiselno in pregledno postavil vse, kar sodi v muzej nekega manjšega kraja. In omeni Marinko, ki je pri pisanju njegov prirecenzent, saj se po že nekaj napisanih strani sleherne knjige spusti v česanje vrstic, da ja ne bi Ivan kakšne podvojil.
Krstno predstavitev Kofetarice, vmes so obračali strani tudi lanske uspešnice Dekle, je imel 2. junija v Mirni na Dolenjskem, v organizaciji JSKD Trebnje.
(mgć)