Na polico spodnje sobane mogočne Maticove etno hiše v Ravnem Dolu pri Sodražici, razpotegnjenem naselju pod romarsko Novo Štifto, bo v kratkem med številnim bralnim čtivom Ivan Šega, v slovenskem in lokalnemu okolju zapisan kot domoznanec, muzealec in čebelar, gospodar in vsestranski kulturnik, položil še eno knjigo z naslovom Usodni dimnik. To je čtivo iz ne tako daljnega časa, iz ribniške doline, ko se ekologija in vse, kar je z njo povezano, izgovarja z veliko začetnico, v njem pa se omenja tudi stara (nova) župana. Trinajsti, prav tako leposlovni, z naslovom Vohunka, pa bo v dveh, treh mesecih spisal zadnje liste. Med pisanjem in vpletenostjo v druge obveze, ki jih nalaga vsakdan, pa se Ivan kratko malo ne ustavi.
Primoževa protestantska preprostost
Nekaj časa mu je – do pred kratkim – vzelo tudi prepevanje v zboru Zvon, od katerega se je poslovil in svoj glas prepustil drugemu, v zgodnji jeseni pa je nekoliko presenetil ne le domače, ampak tudi prijatelje, ko jim je dejal, da se že na veliko pripravlja, da stopi v kostum reformatorja Primoža Trubarja.
Iz Trubarjevih del je »skopal« vsebino, da je sestavil svojo različico pridige desetih božjih zapovedi. »Od nekdaj sem občudoval za mnoge manj znano Trubarjevo protestantsko preprostost – o verski pridigi ne govorim – ki sem jo srkal ob branju knjige, številka 49 od 300 izdanih, Stati in obstati. Spoznal sem tudi, da je bil Trubar celo preganjan, saj okoličani niso skoraj 80 let dali krstiti svoje otroke z imenom Primož, poleg tega pa je imel izjemno izostren gospodarski čut. En primer. Šentjernejska fara, iz katere se je s pridelki zalagal ljubljanski vikariat, je bila takrat na psu. Trubarja so poslali na Dolenjsko, da jo je postavil na noge tudi tako, da je dal zgradit dva mlina,« je Ivana ob tem spoznanju Trubar še bolj prevzel.
Naletel je na ušesa, ki so ga želela poslušati
Dve leti je iskal možnost, da bi se predstavil, najraje v Turjaškem gradu, a odziva ni bilo. In ker posluha, da bi osrednjo osebnost reformacije na Kranjskem upodobil v domačih logih ni bilo, so mu to možnost dali v Mirni peči na Dolenjskem. Tam je naletel na ušesa, ki so ga hotela poslušati. »Ne hvalim se rad, a moram povedati, da je vse skupaj izpadlo »ena A s črtico«. Mogoče bom nastopil še kje, a sam se ne bom ponujal.«
(mgć)