Poravnava.si … poravnava.si …. poravnava.si. Ali pa 080 13 14 … poravnava.si. Vam zveni znano? Že vrsto let se ti dve različici oglasa predvajata na radijskih valovih po Sloveniji in podjetje poraVnava se je tudi z njihovo pomočjo nekako usidralo v naš spomin. A večina ne ve, kdo stoji za njim – za podjetjem z nič koliko priznanj za svoje delo. Pa ne le za njim, še za kar tremi lokalnimi in dvema spletnima portaloma, ki se iz leta v leto spreminjata . Voditi dva uspešna posla na dveh popolnoma različnih področjih, z 20 zaposlenimi, s pisarnami po celi Sloveniji zagotovo ni enostavno. Ali pač?
Ste Kočevec, direktor znanega podjetja poraVnava, ki ima podružnice po celi Sloveniji. Koliko časa ga že vodite in zakaj ste se ga odločili prevzeti? Prej ste namreč delali na povsem drugih področjih …
Kočevar … Kočevec – izraza namreč ne sprejemam, ker imam občutek, da nas nekako razvrednoti. Sam sem tudi rojen v Kočevju, v Šalki vasi. V življenju sem počel res ogromno stvari in bil močno povezan z glasbo, tako da sem desetletje snemal CD-je in jih prodajal. Takrat se je to še lahko delalo (smeh). Kot 15-letni »mulec« sem med počitnicami pri Tinetu Pelcu kopal jarke, potem sem bil natakar, delal na Snežniku, Liku, Inlesu in se zaposlil na Rotisu. Nato sem šel v vojsko in, ko sem se vrnil, kar 8 let delal kot Dee Jay. Prodajal sem še rabljene gume in se šolal skozi seminarje, ki so me res zelo zanimali. Nazadnje sem 6 let delal na Ministrstvu za pravosodje, za tem pa sem začel delati na poraVnavi. Ampak poraVnave si nisem želel nikoli prevzeti, a me je v potem v to pred 14-imi leti prisilila situacija, v kateri sem se znašel. Zastavil sem vse, kar sem imel, da sem odkupil deleže in praktično brez denarja začel novo ero največjega odškodninskega podjetja v Sloveniji, ki je na prvo mesto postavilo stranko.
Skozi leta je podjetje poraVnava vidno raslo. Kako oziroma zakaj mislite, da vam je uspelo podjetje tako razširiti?
Ko rad delaš, kar delaš, potem je samo začetek poti podjetnika – v finančnem smislu – ekstremno izčrpavajoč. Pač nimaš denarja in začetki so praviloma takšni. Sam ne izhajam iz premožne družine, smo pa bili med bogatejšimi, ko govorimo o družinski povezanosti, predanosti, razumevanju in spoštovanju. Sam si ne bi mogel predstavljati lepšega otroštva in odraščanja. Starši so me vzgajali na način, da sem hitro znal prevzemati odgovornost za svoja dejanja, saj sta že zelo zgodaj opazila, da si želim že skoraj pretirane neodvisnosti. A v tem me nista zatrla, pač pa sta me razumela in podpirala. Zato sem začel delati že med vsakimi šolskimi počitnicami, med vikendi in s tem pridobival bogate izkušnje. Kaj želim povedati? Vzgoja, izkušnje skozi življenje in pa osebni razvoj prispevajo k temu, da začneš razmišljati bolj o drugih kot o sebi. Na primeru mojega posla recimo kaj potrebujejo moje stranke? Kako jim lahko olajšam delo? Kako naj bom pri tem najboljši? In potem je potrebno na tem trdo delati. Rezultat pa ne pride čez noč. A zagotovo pride!
Poleg tega ste tudi lastnik in odgovorni urednik kar treh lokalnih časopisov in dveh spletnih portalov. Kdaj in zakaj ste se odločili zapluti še v medijske vode?
Nikoli se ne bi ukvarjal z mediji, če me ne bi pred 15-imi leti ena oseba podžgala z izjavo, da tega nisem sposoben delati. Pa ne gre samo za besede, gre za poniževalno izjavo, ki je ena redkih, ki se me je dotaknila. Sem pa delo z mediji razumel drugače kot večina v regiji in enako kot pri poraVnavi – s to spremembo, da je bila v tem primeru moja »stranka« moj bralec. Imam pa tudi to – jaz pravim srečo, marsikdo bi rekel nesrečo – da imam dokaj močno empatijo, ki je moj tesen življenjski sopotnik in mi pomaga pri odločitvah. Sicer se na podlagi tega vedno postavim na stran šibkega, a le tako lahko funkcioniram. Mediji so, bi rekel, nekako moj hobi, ki prerašča v odvisnost in ponos. Ko gledam naše zadnje številke časopisov, ga resnično čutim. Tako, »zares«. Sam upam trditi, da imamo Kočevarji in Ribničani najboljši lokalni časopis v Sloveniji. Res hvala ekipi, ki ga z mano ustvarja.
Kot odgovorni urednik veliko pozornosti v svojih medijih namenjate zdravstveni problematiki – in to že kar nekaj let, že predenj je zadeva eskalirala na nacionalni nivo. Zakaj se vam zdi to toliko pomembno?
Ker je zdravje največ vredno in, ker je možno opaziti, da gremo v smeri zobozdravstvenih storitev. »Poglej človeku v zobe in videl boš, koliko denarja ima.« To pa za moje pojme ni pravično. Prav je, da ima preprost človek enako možnost kot nekdo, ki je bogat. Ne razumem največjih kočevskih zaposlovalcev, ki so tiho, kot da se jih to ne dotika. Pa se pravzaprav ravno njih najbolj, ker … kaj mu bo delavec, ki bo večino časa na bolniški odsotnosti? Kak učinek ima ta situacija na zdravje ljudi se sploh ne da izmeriti, a verjemite, da bo davek, ki ga bo plačalo gospodarstvo, daleč največji. Kot sem povedal že prej, vedno se postavim na stran šibkejšega in zato smo pisali o tem, ko so bili vsi drugi tiho. In roko na srce, še danes so. Kočevski problem s pomanjkanjem zdravnikov pa ni enak tistemu na na državnem nivoju in nihče me ne bo prepričal v nasprotno. Vsi dobro vemo kdaj in zakaj so odšle kočevske zdravnice, samo večini to pač ni pomembno, ker so bili ves ta čas zdravi. Ko si zdrav, pa te take stvari seveda ne ganejo kaj preveč …
V vseh letih ustvarjanja časopisov ste kar nekajkrat spremenili marsikaj – od formata in same oblike časopisa do popolnoma barvnega tiska in tudi imen. Zakaj? Ste tudi načeloma človek (pogostih) sprememb?
Mnogi na delovnem mestu stremijo, da bi se čim prej znašli v mehurčku oz. v coni udobja. Jaz pa se v njem počutim utesnjeno, dolgočasno, odvečno in predvsem nekoristno, celo nesrečno. Zato vse te spremembe – ki so sicer res da pogosto hitre, a vseeno vedno preudarne. Poleg vsega me k spremembam sili želja, da ugodim bralcu in mu dajem kvaliteto, čeprav živimo v mestu, kjer si mnogi mislijo, da je za nas vse dobro. Pa ni! In zato tudi ta intervju. Poleg tega pa želim, da občani vedo kdo jim vsak mesec ustvari najlepši in najboljši lokalni časopis v Sloveniji. No, pa ko smo že ravno pri spremembah …
Že v naslednjem mesecu nas – no, pravzaprav vas – čaka nova. Velika. Korenita. In predvsem zelo hitro opazna. Mi se je že nekaj časa zelo veselimo in upamo, da bo všeč tudi vam.
Od kod dobivate ideje za zgodbe? Se ljudje kdaj obrnejo tudi direktno na vas?
Moram izpostavit, da vsebine ne delam sam ampak to počnem skupaj z mojimi sodelavkami. Lahko, da kakšen moment več idej pride od mene, a brez njih to ne bi bilo niti približno tako, kot izgleda in na takem nivoju, kot pokaže končni rezultat. Drugače pa ja, v zadnjih nekaj letih v uredništvo pravzaprav na dnevni bazi dobivamo klice, maile, z novinarkama sem tudi deležen kakšnega »postanka« na ulici, ko nam sporočijo, kje so problemi, kaj jih zanima, zakaj je nekaj »tako in ne tako« … in mi potem to v veliki večini tudi raziščemo in o teh zadevah pišemo. Ker … kdo bolje ve, kaj ga zanima, kot bralec iz okolja, kjer deluješ. Po vsem tem času nam Kočevarji zaupajo in to si štejemo v čast in ponos.
Kaj pa intervjuji … ste namreč eni redkih lokalnih časopisov, ki se lahko pohvalijo z intervjuji izjemnih osebnosti – od politikov in gospodarstvenikov do znanih glasbenikov, igralcev, športnikov … Kako to, da ste se odločili za takšen pristop kljub temu, da ste lokalni medij?
Zato, ker si zaslužimo tudi več, kot samo lokalno. Osrednji intervju je sporočilo bralcem, da jim želimo dati najboljšo možno vsebino in da jih cenimo. Zelo malo je ljudi, ki so z nami zavrnili intervju, pa smo se pogovarjali kot že rečeno z ljudmi iz precej »pisanih« krogov. Od ministrov, premierjev, kardinalov, do najboljših slovenskih igralcev, glasbenikov, športnikov, kulturnikov, umetnikov …
Glede na to, da ste popolnoma samostojen in neodvisen medij, kako vam je uspelo prebroditi večje krize – nazadnje denimo zelo težko koronsko obdobje izpred treh let …
Ja, kako NAM je in ne, kako MI je uspelo. Lepo si me vprašala (smeh). V podjetju imam 20 zaposlenih in še kar nekaj zunanjih sodelavcev in vsakega izmed njih sem izbral sam. No, še več, sam odgovarjam na vsako prošnjo za delo in opravim vse razgovore v celoti – sam. Zakaj? Ker želim vedeti, kakšna oseba prihaja v mojo družino. Ker … moje podjetje je moja druga družina. In samo zaradi teh ljudi nam je uspelo, da nismo odpuščali, ampak smo zelo hitro po najhujši krizi še zaposlovali. No, tudi vlada nam je zelo pomagala, a bistvo je vedno v ljudeh in v odnosih znotraj te družine.
Kakšna pa mislite, da je prihodnost (lokalnih) tiskanih medijev? Se res lahko bojimo za njihov obstoj?
Vsaka stvar ima svoj rok in tudi tiskani mediji niso izjema. Le malo ljudi se še spomni kaset, ki so kraljevale svoj čas. Mlade generacije pa ne vedo niti to, kaj je CD. Sam pravim, da se je sedaj začel propad nacionalnih tiskanih medijev in za njimi so na vrsti lokalni. Koliko časa še bomo? Res ne vem. A po mojem mnenju in glede na moje izkušnje predvidevam zaključek nekje čez 10, 15 let. Je sicer kar veliko dejavnikov, ki vplivajo na to, a mislim, da je ta scenarij neizogiben, saj je digitalni svet preveč kvaliteten, da bi lahko tiskani mediji v njem imeli čez čas še kakšno vlogo.
Ste kdaj razmišljali, da bi svoje medije razširili še na radijske valove ali televizijo?
Če bi imel možnost nakupa kakšnega že obstoječega ja, da bi ga »iz nule« delal sam, pa ne. Oba medija imata namreč podobne težave kot tiskani, samo izpostavlja se jih malo manj. Generacija Z in pa Alfa generacija ne bodo gledali takšne televizije in ne bodo poslušali takšnega radia, kot ga danes mi, zato oba potrebujeta konkretne spremembe v prihodnjih letih.
Na kateri projekt pa bi rekli, da ste v vseh teh letih najbolj ponosni?
Osebno sem zelo ponosen na »obe« družini – privatno in poslovno in pa predvsem na odnose znotraj teh. Zelo rad sem doma in zelo rad sem v službi s sodelavci. To me navdihuje in na nek način zagotovo tudi pogojuje naše rezultate. Če pa bi jih nekaj moral izpostaviti, pa bi to bila poraVnava kot največja odškodninska družba v Sloveniji, sedanji izgled in vsebina časopisov ter trenutno ustvarjanje prve agencije za vsebinski marketing v naši regiji.
Pa imate kdaj občutek, da je za vas vsega preveč? Vodite namreč dve precej »nepovezani« področji – pravno pisarno in medije, pri obeh pa je treba biti verjetno precej prisoten …
Kdaj ga nimam bi bilo boljše vprašanje (smeh). A kaj, ko rad delam to, kar delam. Uživam v tem. Res, da najbližji malo več trpijo, ker sem veliko odsoten, a mislim, da smo se tega načina že malo navadili. Poleg vsega odpiramo agencijo za vsebinski marketing in v načrtu imam, da bi delal manj. A trenutno kaže, da sem malo narobe »prekalkuliral« (smeh).
Kakšni pa so vaši cilji za naprej? Govori se, da število vaših lokalnih medijev ne bo ostalo pri številki tri …
Ne skrivamo ambicij po nacionalnem spletnem mediju ali pa vsaj po lokalnem za Ljubljano. Izbrana imamo že imena, registrirane domene, na grobo izbrano ekipo in vse tiste prve, najpomembnejše korake. Samo še »štart« je potrebno pritisniti. Kdaj? Res ne vem, ker se bojim, da bi se v eni ali drugi družini poslabšali odnosi. Tega si pa ne želim. Ko bo – oziroma, ko bom mislil da bo (smeh) – pravi čas.
Zakaj ste se odločili izdajati časopis tudi v Novem mestu – glede na to, da prihajate iz Kočevja?
Na poraVnavi, ki takrat še ni bila moja, sem bil nekakšen krizni menedžer in med vsemi večjimi slovenskimi mesti, kjer sem delal, mi je bilo Novo mesto drugo najbolj prijetno mesto – za Mariborom. A ne bi rad govoril o mestu, temveč o ljudeh. Ljudje v Novem mestu so me očarali do te mere, da sem nekaj časa celo razmišljal, da bi se tja preselil in še danes imam na trenutke takšne ideje – samo sem se »nepremično« zasidral v Kočevju, tako da selitve v drugi kraj pač ne bo (smeh). Novomeški bralec je definitivno precej drugačen od kočevskega ali ribniškega, predvsem se mi zdi bolj »zahteven«, poleg tega pa ima veliko več izbire, kje bo prebiral, poslušal ali gledal novice in zato je pot v tem mestu malo daljša. Jaz sem z mestnikom, za katerega mislim, da ima najboljše ime med mediji v Novem mestu, zelo zadovoljen in prepričan sem, da gremo v pravo smer.
N.Š.