fbpx
E-UTRIP
Aleš Rozman, direktor Klinike Golnik.Foto: Klinika Golnik
Featured Intervju Novice

Intervju: doc. dr. ALEŠ ROZMAN: “Te zgodbe še nismo zaključili in še kar nekaj časa se bomo z njo ukvarjali”

Korona. Aleš Rozman. Klinika Golnik.

Napadalec. Branilec. Igrišče.

Tako nekako bi lahko športno pojasnili akterje v že več kot leto dni trajajoči tekmi “svetovnega pokala” med boleznijo in prebivalstvom. A razlika vseeno obstaja. In to velika. Branilcev je nešteto, igrišč tudi, napadalec pa je samo eden. A mu trenutno kaže najbolje.

KORONA
SARS CoV-2 je koronavirus, bolezen pa Covid-19. V Vuhanu na Kitajskem so decembra 2019 zaznali več primerov pljučnic, pri katerih pa so izključili običajne povzročitelje in potrdili okužbo z novim koronavirusom, ki so ga poimenovali SARS CoV-2, bolezen, ki jo virus povzroča pa Covid-19. Bolezen se kaže z vročino, kašljem in občutkom pomanjkanja zraka, kar je običajno za pljučnico.

KLINIKA GOLNIK
Leta 1919 v prostorih gradu Golnik zaradi ugodnih klimatskih razmer 9 sob opremijo s skupno 40-imi posteljami za tuberkulozne vojaške invalide. Dve leti kasneje državna komisija Kraljevine Jugoslavije izda odlok, da se na tem mestu zgradi novo bolniško stavbo, namenjeno zdravljenju tuberkuloznih bolnikov, kjer se leta 1926 z nakupom rentgenske opreme začne rentgenska diagnostika pljučne tuberkuloze.
Danes, dobrih 100 let kasneje, je Klinika Golnik klinična, raziskovalna in pedagoška ustanova, kjer obravnavajo bolnike s pljučnimi in alergijskimi boleznimi iz celotne Slovenije. Klinika Golnik na področju alergologije, klinične imunologije in pulmologije vodi stroko v državi, nudi vrhunske storitve pri diagnostiki in zdravljenju teh bolezni ter nudi bolniku celovito obravnavo na enem mestu.

ALEŠ ROZMAN
Vodilni člen klinike je doc. dr. Aleš Rozman, vrhunski bronhoskopist, ki je na kliniki zaposlen že dve desetletji, zdaj pa je njegova prioriteta obvladovanje epidemije koronavirusne bolezni – še nedolgo nazaj kot član vladne svetovalne skupine za Covid-19. Z njim smo se pogovarjali o “napadalcu” in “igrišču”, pa o taktikah in teorijah zarot…

Kaj smo se naučili, oziroma, bolje rečeno, s čim smo se po končanem pogovoru z g. Rozmanom sprijaznili? Tekme ne bo konec. Nikoli.

Gospod Rozman, spomnim se, da ste v enem izmed intervjujev izpred treh let dejali, da pri zaposlenih najbolj cenite angažiranost in strast do dela. Kaj pa danes, v teh koronskih časih, sta to še vedno najpomembnejši lastnosti?

“Ja seveda, mislim, da je to sicer ne glede na okoliščine res pomembno, da človek opravlja delo z voljo do tega, kar počne in predvsem, da je zavzet pri opravljanju svojega dela, to je tisto, kar največ šteje. V teh in vseh ostalih časih, namreč, tudi nasplošno, če vidite nekoga, ki zdolgočaseno sedi in pogleduje na uro je to povsem druga zgodba kot pogled na nekoga, ki z nekim žarom in zanimanjem opravlja svoje naloge. So ljudje, ki delajo na način… kako naj rečem… kot, da delajo dejansko zase, za svoje domače. Ti imajo veliko večjo možnost, da se uresničijo v poklicu, da doživijo neko zadovoljstvo pri delu oziroma po opravljenih nalogah in ne, da je to samo pač opravljena naloga, če me razumete.”

Sebe ste opisali z besedami “sistematičen, vztrajen in vzdržljiv,” tako pri svojih maratonskih in kolesarskih podvigih, kot tudi pri študijskih in akademskih poteh. Se vam zdi, da so to lastnosti, ki vam pomagajo pri vodenju Klinike Golnik?

“Ja, mislim, oziroma prepričan sem, da so to stvari, ki definitivno pomagajo na vseh področjih – služba, domači projekti oziroma hobiji, povsod to prav pride.”

“Lotil sem se maratona in ga pretekel – večkrat. Zadal sem si neko zahtevno kolesarsko preizkušnjo in sem jo prav tako odpeljal – z načrtom, treningom in izvedbo. Vsako leto si zadam kakšen tak izziv, ki ga nato v več mesecih izpeljem. Sem sistematičen, vztrajen in vzdržljiv. Trpljenje in pomanjkanje me ne ustavita.” (doc. dr. Aleš Rozman, revija Pljučnik, junij 2018)

FOTO: Klinika Golnik

COVID 19 JE NEVARNA IN ZOPRNA BOLEZEN

Dajmo za vse tiste, ki so že pozabili, še enkrat pojasniti, zakaj je Covid-19 tako nevaren, da je v bistvu ustavil cel svet? Kaj se do sedaj že zagotovo ve?

“Jaz bi rekel, da je nevaren in zoprn. Kako bi zdaj to pojasnil… nevaren zato, ker določen odstotek ljudi, sicer precej nizek, pa vendar, zaradi njega tudi umre, zoprn pa zato, ker velika večina tega ne doživi in preboli covid kot blažjo bolezen in potem zanika resnost vsega skupaj, pravzaprav nekako marginalizirajo ljudi, ki so zaradi te bolezni življenjsko ogroženi. Ves čas se pogovarjamo o temu, da je treba ljudi, ki so na robu, ki jih je malo, zaščititi in enakovredno obravnavati, čeprav jih je malo, ko pa pridemo v današnjo “koronavirusno” situacijo pa se govori v smislu “kaj se pa to nas – večine – tiče”. No, če se vrnem nazaj, kot nov virus je Covid-19 nevaren predvsem zato, ker lahko za njim praktično zbolimo vsi oziroma velika večina ljudi v zelo kratkem času. Pri drugih virusih, ki so prisotni že dalj časa in jih srečujemo že od otroštva, ampak večina nikoli ne zboli za njimi, ker je nekako že delno imuna oziroma zbolijo otroci, ki bolezen lažje prebolevajo. S tem se tako pomembno zmanjša pritisk na bolnišnice. Tukaj, pri Covidu-19, pa lahko vsi – mladi in stari – zbolimo istočasno, vključno z vsemi rizičnimi skupinami, kar povzroči zelo velik pritisk na zdravstvo in zdravstvene ustanove, kar pomeni, da lahko pride do kolapsa celotnega zdravstvenega sistema in večjega števila nepotrebnih smrti. Če ponazorim, imamo dva milijona ljudi. Če bi vsi zboleli v eni sezoni, se za bolnišnično zdravljenje kvalificira približno 10 odstotkov ljudi, torej približno 200.000, od katerih je še petina takšnih, torej 40.000, ki doživi hud potek bolezni in potrebuje intenzivno nego. In vseh teh 200.000 obolelih bi morali speljati na 6.000 bolniških postelj, kolikor jih imamo v Sloveniji oziroma 40.000 hudo bolnih na 250 postelj intenzivne nege. Za nobeno drugo bolezen potemtakem ne ostane popolnoma nič, no, seveda, še za bolnike s covidom bi jih bilo premalo. Denimo, tisti, ki potrebujejo samo kisik, pa ga ne bi mogli dobiti, lahko prav tako umrejo zaradi “banalnosti”, ker pač nimajo kisika. Podobno je z bolniki ki doživijo recimo infarkt ali pa neko operacijo slepiča sploh ne morejo priti v bolnišnico… To pomeni popoln kolaps zdravstvenega sistema. Zato je treba res brzdati oziroma kontrolirati število obolelih, da do tega ne pride, ker potem lahko samo še rečemo, da bomo naslednje pol leta popolnoma brez zdravstva.”

Kot vrhunski bronhoskopist verjetno najbolje veste, kakšne posledice pusti virus Covid-19 na pljučih bolnika. Kaj se zgodi, ko pljuča napade virus? Katere so glavne razlike med zdravimi pljuči in pljuči, ki so se “spopadla” s covidom?

“Tako je, večina covidnih bolnikov bolezen preboli brez pljučnice, imajo samo vnetje dihalnih poti. Tisti, ki pa dobijo pljučnico, pa imajo v akutni fazi znake tipične virusne pljučnice, torej zaradi premalo kisika v pljučih težje dihajo, potem pa je vse odvisno od tega, kako huda oblika se pojavi, kolikšen oziroma kater del pljuč je prizadet in kakšne predhodne bolezni bolnik že ima – koliko ima okrnjeno pljučno kapaciteto že od prej. Torej, če je denimo hud kadilec, potem je dovolj že lažja oblika pljučnice, da ga potisne čez rob, če pa ima zdrava pljuča in relativno blago pljučnico pa lahko preživi brez kakšne večje drame. Potem imamo pa tukaj še dolgotrajne posledice. Namreč, ko se ta pljučnica pozdravi, gredo nekateri bolniki, ki jih ni malo, v fazo takoimenovane organizirajoče pljučnice, kjer se gre v brazgotinjenje pljuč. Te brazgotine pa potem ostanejo trajne in trajno prizadanejo pljučno kapaciteto. Bolnikom (navadno tistim, ki so na intenzivni negi) potem pogosto sledi še bakterijska pljučnica, ki je zelo huda. Namreč, nemalo bolnikov, ki so se primarno zdravili zaradi Covida, slednjega preboli, potem umre zaradi bakterijske pljučnice.”

Doc. dr. Aleš Rozman je vrhunski bronhoskopist. Pri bronhoskopiji zdravnik s cevko bronhoskopa potuje skozi nos, žrelo in sapnik v pljuča. Na zaslonu opazuje in išče bolezenske spremembe in – če je potrebno – odščipne tudi delček tkiva.
FOTO: Klinika Golnik
Torej, Covid na nek način povzroči bakterijsko pljučnico in posledično smrt bolnika?

“V bistvu ja. Covid načne pljuča, jih vname, zato je bolnika potem treba dati na poseben aparat za umetno predihavanje. In, ker smo mi že kolonializirani z bakterijami se potem pogosto zgodi bakterijska okužba prav zaradi tega, ker je tak bolnik potem seveda veliko bolj dovzeten za to dodatno bakterijsko pljučnico.”

Kaj pa pravite na domneve, da nošenje mask dodatno negativno vpliva na kakšno drugo obolenje pljuč oziroma respiratornega sistema ali obolenje celo povzroči?

“Jaz še nisem slišal za primer, da bi higiensko nošenje mask – torej, da nimamo ene in iste maske v uporabi 14 dni – povzročilo kakršno koli bolezen. Mi v zdravstvu jih nosimo leta in leta, kirurgi jih praktično nosijo po več kot 8 ur naenkrat pa nimajo samo zaradi tega nikakršnih težav.”

Kako pa je z maskami iz blaga? Tudi glede tega je bilo v javnosti precej polemik…

“Tiste, ki so iz primernega blaga in so higiensko primerno vzdrževane se brez problema uporablja. Sicer imajo malo manjšo filtracijsko zmožnost, ampak vseeno. Celo kirurgi so dolga leta uporabljali prav takšne maske, torej pralne, iz blaga, predenj so sploh iznašli kirurške maske za enkratno uporabo. Še sam se kot specializant spomnim, da so na koncu delovnika maske vrgli v tak poseben koš, od koder so potem seveda te maske oprali, jih sterilizirali in jih pripravili za ponovno uporabo.”

DEJSTVO JE, DA CEPLJENJE DELUJE

Že konec decembra se je s cepljenjem oskrbovancev domov starejših občanov začelo množično cepljenje proti Covidu-19, kar nam daje upanje, da bo kmalu vse tako, kot je bilo. A so zadnje čase ljudje zaradi stranskih učinkov dobili dvome in so vse bolj prestrašeni. Lahko to pripelje do tega, da se bo cepilo manj ljudi?

“Glede stranskih učinkov pa je treba vedeti, da so se seveda firme, ki cepiva proizvajajo, udarila za svoje tržne deleže. Če se je AstraZeneci nekje zgodil strdek vzporedno s cepljenjem, jo bodo skušale druge firme nekako zbrisati s tržišča, da bi lahko one prevzele še njihov tržni delež. Tako, da je tukaj tudi precej umazane industrijske igre v ozadju, tudi glede tega kaj in kako se o stranskih učinkih poroča.

Kdor dvomi o učinkovitosti cepljenja pri nas v Sloveniji pa lahko na spletni strani sledilnika (covid-19.sledilnik.org) pogleda krivuljo obolevanja zdravstvenih delavcev in krivuljo obolevanja po domovih starejših. Obe sta praktično na ničli v primerjavi s splošno populacijo. To je lep dokaz, da cepljenje deluje.”

Torej, nasprotniki cepljenja, tisti, ki se ne želijo cepiti naj si pogledajo dejstva, realne številke in si bodo morda premislili…

“No, jaz mislim, da ti ljudje pogosto niso dovzetni za noben argument, ker imajo nek poseben način razmišljanja, ki je značilen za verske sekte. V glavo si vcepijo, da nečesa ni in enostavno ni argumenta, ki bi jih prepričal. Ni prostora za neko argumentirano debato, da bi človek lahko kritično presodil eno in drugo stran, pač pa gre za neko verovanje. Tu pa se ljudi prepričati v nasprotno ne da in ukvarjanje s tem nima smisla. Prepričevanje nekoga, ki v nekaj veruje, ki ni dovzeten za racionalne argumente za in proti, da pretehta tveganja in koristi in se potem na podlagi tega razumsko odloči, je brez pomena. Z vso gorečnostjo skušajo poiskati dokaze, ki bi bili njim v prid, pa niti enega takega ne najdejo, vseeno pa zavračajo vse tiste, s katerimi se jih postavlja na laž. Gre za res poseben način razmišljanja.”

Krivulji obolevanja zaposlenih v zdravstvu (modra krivulja) in oskrbovancev domov za ostarele (rdeča krivulja) sta praktično pri ničli. To je lep dokaz, da cepljenje deluje.
Imamo – poleg precepljenosti – sploh še kakšno drugo možnost, da se “znebimo” covida in normalno zaživimo?

“Dejstvo je, da se covida ne bomo nikoli znebili, najverjetneje bo med nami za vedno. Ampak bistvo je, da se populacija imunizira, torej, da je večina populacije imuna, da ne more izbruhnit kot epidemija – da zbolimo vsi v kratkem času. Mi bomo v naslednjih letih, desetletjih še vedno imeli otroke, ki bodo zbolevali za koronavirusom, Covidom, tako kot zbolevajo za navadnim koronavirusom, za gripo in tako dalje. Ampak s to boleznijo se bodo praviloma srečali v otroštvu, ko bolezen poteka blažje, razvili bodo neko delno imunost, ki se bo potem tekom življenja še nekajkrat dopolnila, ko bodo zboleli za kakšnim prehladom in bo v telo spet udrl koronavirus. Bistvo pa je, da bo dinamika obolevanja podobna tisti, ki jo že poznamo iz prejšnjih let, torej kot gripa in podobni virusi, tako da ne bo več tako problematično kot je bilo letos, ko je bil Covid-19 nov igralec na sceni. Seveda potem, ko se bo enkrat populacija imunizirala, se bomo verjetno lahko vrnili v način življenja, ki bo podoben prejšnjemu, a vseeno, v bolnicah bomo denimo še vedno morali bolnike ločevati med seboj. Vsako sezono smo ločevali gripo, zdaj pa smo dobili še eno kategorijo – Covid, ki jo bomo prav tako morali izolirati. Ker, kdo si pa želi priti v bolnico denimo zaradi neke operacije, poleg pa bo ležal oboleli s Covidom. Tako seveda ne bo šlo. Zdravstvo bo torej imelo dodatno dolgoročno zahtevo, ki jo bo moralo upoštevati. Skratka, kar se tiče zdravstva, se Covida znebili ne bomo, kar pa se tiče ukrepov, se bodo pa verjetno v nekem trenutku zaključili, takrat, ko bo dovolj populacije imunizirane. Kako bomo to dosegli je pa druga zgodba. Lahko s prebolevanjem, umiranjem in zapiranjem ali pa bomo zadevo na hiter način rešili s cepljenjem.”

Ste se sami cepili proti Covid-19? Ste imeli kakšne stranske učinke?

“Seveda, cepil sem se že konec decembra, takoj, ko je bilo mogoče. En dan sem bil precej tak, zmatran, bolela me je roka, rama pa dva dni. Po drugi dozi je bila utrujenost še malo hujša ampak nič takega, službo sem oddelal brez težav, le ko sem prišel domov sem se ulegel na kavč in počival. Bi rekel, da je občutek tak, kot, da se te nekaj loteva. Imel sem podobno reakcijo kot pri cepljenju za gripo, kar pa zgolj pomeni, da je imunski sistem odreagiral in tovrstni stranski učinki so zaželjeni.

To je v bistvu enako kot, ko gremo v fitnes. Vemo, da bomo dva dni imeli “muskelfiber” ali pa se odpravimo na Triglav in pričakujemo, da nas bodo naslednje dni bolele noge, da bomo utrujeni in da bomo morda vzeli celo kakšen Lekadol.”

VEDNO BO ZA ENEGA PRESTROGO, ZA DRUGEGA PREBLAGO

Kaj pa pravite na strategijo sproščanja zaščitnih ukrepov? Se vam zdi kriterij sproščanja primerno zastavljen?

“Jaz tukaj res ne bi nič komentiral, ker to ni moja odgovornost in pristojnost, nerad se namreč “delam pametnega” na področju nekoga drugega. Vsak se trudi po svojih najboljših močeh in tako naj tudi ostane. Seveda, vsak ima svoje ideje kaj in kako bi počel, ne vidi pa celotne slike. Kot zdravnik bi verjetno res kakšno stvar drugače naredil, pa bi spet verjetno nekdo z drugega gledišča izpostavil neko drugo stvar, ki jo s svojega zornega kota vidi drugače kot jaz. Zato je dobro, da pri zaostrovanju in sproščanju ukrepov sodelujejo strokovnjaki z večih področij, skupina mora biti torej multidisciplinarna, da lahko vsak s svojega zornega kota predstavi problematiko oziroma ideje o temu, kaj bi bilo potrebno narediti, s čimer potem pridejo do konsenza. Idealnih rešitev ni, zato, ker smo bodisi preostri do tistih, ki covid prebolevajo kot prehlad, bodisi preblagi oziroma nezaščitniški do tistih, ki so bolj ranljivi in imajo hujši potek bolezni. Vedno bo za nekoga preostro, za nekoga preblago.”

Se vam zdi, da ljudje vedno manj spoštujemo ukrepe? Na začetku smo bili prestrašeni, nismo vedeli, kaj nas čaka… smo bili takrat bolj previdni?

“Ja, občutek je, da je res vedno manj sodelovanja in da zadnje čase ljudje res premalo resno jemljemo. Namreč, takrat, ko smo imeli prvi val, ki ga pravzaprav skorajda ni bilo, in to prav zato, ker so ljudje ukrepe vzeli resno, ker so se nekako bali tega virusa in so zares naredili in upoštevali vse, kar jim je bilo naročeno. In s tem smo se izognili marsikateremu črnemu scenariju. Na primeru Italije smo tudi dobro videli, kaj se lahko zgodi, če so ukrepi prepozni. To bi lahko doletelo tudi nas, a je bilo takrat, “hvalabogu” sodelovanje popolno. Drugi val pa je bil potem že pod vplivom “Facebook medicine” in zato smo šli čez po zelo težki poti, ki mogoče ne bi bila potrebna, če bi sodelovali vsaj približno tako, kot v prvem.”

KLINIKA GOLNIK

Doc. dr. Aleš Rozman in sodelavki s Klinike Golnik. Foto: Klinika Golnik

Kdaj boste lahko na vaši kliniki sprejeli tudi druge paciente, ki bi potrebovali zdravljenje pri vas? Vemo, da so bolniki z rakom pljuč obravnavani enako kot pred epidemijo, kaj pa ostali?

“Mi smo imeli približno 40-odstotno kapaciteto za covidne bolnike, vse ostalo pa je bilo za druge. Pazili smo, da smo vse bolnike z boleznimi, ki so bile potencialno smrtno nevarne, sprejeli v našo bolnico, kot so denimo ljudje z rakom pljuč. Realizacija na pljučnem raku je bila celo 2 odstotka večja, kot je bila leto prej. Tako da ja, smo res pazili na kar se da pravično obravnavo oziroma razporeditev. Potem pa so naši pacienti tudi ljudje, ki imajo mogoče bolj… kako bi rekel… nadležne, ne pa življenjsko ogrožujoče bolezni, recimo alergije, no, te paciente pa smo odlagali. Lansko poletje, med prvim in drugim valom, ko je bilo malce bolj mirno, smo imeli kar eno veliko akcijo, s katero nam je uspelo precej skrajšati čakalno vrsto. Pozimi smo sicer morali tovrstna zdravljenja spet malo ustavit, zdaj, spomladi, ko se počasi vse sprošča in je pri nas manj covidnih bolnikov, pa lahko spet preusmerimo kader in se osredotočimo na to področje. Res pa je še nekaj, in sicer, določenih bolnikov s tovrstnimi boleznimi je bilo dejansko manj, in sicer zaradi zaščitnih ukrepov proti koronavirusu, ki so seveda zelo učinkoviti tudi proti ostalim virusom. Letos recimo gripe sploh ni bilo, pa tudi ostalih podobnih virusov ne, tako da je bilo iz tega naslova manj bolnikov s poslabšanjem kroničnih bolezni, zato smo na tem področju imeli manj pritiska, kar je potem vplivalo na lažje “kompenziranje” kadra in prostora s Covidom-19. Skratka, hudo bolni so pri nas vedno imeli odprta vrata, tudi v času covida.”

Zaščitni ukrepi proti koronavirusu so “delovali” tudi na druge virusne bolezni, zato je bilo takšnih bolnikov manj.

DO KONCA TEKME ŠE KAR NEKAJ LET…

Se vam zdi, da se zdaj pa le bližamo ciljni črti boja proti koronavirusu?

“Ja, mislim, da ne še čisto. Počasi bodo ti valovi postajali vedno manjši, ne bodo pa izginili. Ljudje ves čas pričakujemo, tudi zaradi medijskih vsebin v smislu “še to, potem bo pa konec”, pa spet “samo še to, pa bo konec, pa bo spet vse po starem”. Spomnim se lanskih vsebin po prvem valu, ko so objavljali “prvi val smo zaključili, zdaj gremo pa na morje”.  Ne, nismo zaključili in ne, ne bo še konec. To se bo počasi vleklo in umirjalo, seveda pa je spet vse odvisno od naše pripravljenosti sodelovanja, kar se tiče cepljenja. Še vseeno pa bodo k nam od zunaj udirale razne mutacije virusa, že zdaj imamo recimo angleškega, južnoafriškega, brazilskega, pa še kakšen se bo pojavil, na vse te “nove” oblike pa cepivo seveda slabše deluje. To so spet neki dodatni zagoni, mogoče ne več tako veliki kot je bil letos pozimi, ampak še vedno se bodo dogajali, verjetno še kar nekaj let. Jaz ves čas poudarjam, da je vse odvisno od tega, koliko bomo mi sami pametni, koliko bomo ukrepe, ki se spodobijo za epidemijo, upoštevali in koliko se bomo imunizirali. Recimo, če bi se lani poleti malce umirili s potovanji, bi lahko v Sloveniji živeli z manj oziroma z blažjimi ukrep. Podobno tudi pozimi, če bi se “zaprli”, kar je res učinkovit ukrep, če se izvede tako, kot treba, dovolj bi bilo za dve inkubacijski dobi, torej za en mesec, bi šlo število okužb praktično na dvomestno številko. V prvem valu smo se tega držali in videli smo, kako učinkovito smo nekako zatrli virus. In tukaj smo popustili. Kot posamezniki tega nismo upoštevali.”

Skratka, te zgodbe še nismo zaključili in kar nekaj časa se bomo še z njo ukvarjali. Bolj ko bomo vse skupaj zanikali, bolj, ko bomo vse po svoje počeli, bolj se bomo morali z vsemi posledicami in ukrepi ubadat. Nek discipliniran narod ima precej boljši štart v postkoronsko obdobje, kot ga bomo imeli mi.

Reciva, da bo od jutri naprej vse tako, kot je bilo pred korono, v dobrih starih časih, vi pa imate prost dan ali dva, popolnoma brez službenih obveznosti. Kaj bi počeli?

“To bi pa definitivno šel z mojo družino na en izlet. Da bi imeli cel dan samo za nas, brez preverjanja e-mailov na računalniku, odgovarjanja na službene klice in sporočila… Šli bi ven, na zrak, kaj dobrega bi pojedli… takšne stvari no (smeh).”

V Sloveniji?

“Mislim, da ja, nekam proti morju, na toplo bi se odpravili. Morje res že malo pogrešam. Pa tudi se mi zdi, da ne bi pogrešal nobene dodatne družbe, sami bi bili čisto dovolj. Prijalo bi eno dobro kosilo, da nam ne bi bilo treba kuhati, saj smo že kar nekaj časa prepuščeni svojim makaronom (smeh).”

Kakšno sporočilo bi zdaj, po enem letu “covid drame” dali ljudem?

“Jaz bi rekel predvsem, da se dajmo vsi skupaj malo bolj sprostiti. V smislu osebno, pri sebi, da stvari začnemo jemati malce bolj “na izi”. Če recimo kakšna stvar, kakšen ukrep ni ravno najbolj logičen, da ga znamo sprejeti mogoče na malo bolj humoren način. Recimo, spomnim se še v Jugoslaviji, ko smo se kakšnim čudnim, nesmiselnim stvarem znali nasmejati, ne pa tako agresivno odreagirati. Takrat, ko je Jugoslavija razpadala, je bilo toliko ene “nelogičnosti”, ampak smo se znali temu nasmejati, se celo na svoj račun ponorčevati… Zdaj pa smo postali dobesedno agresivni. To agresijo bi morali spustiti in se raje na nek sproščen način pohecati okoli teh zadev. Vrnimo med nas nek zdrav humor, lažje bo.”

N.Š.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki