Pavle Majerle (partizanski vzdevek Kukin) je že desetletja nepogrešljivi član folklorne skupine iz Predgrada. Majerle je še kako ponosen na običaje in tudi narodno nošo Poljanske doline ob Kolpi. Utrinke domačih krajev rad ujame v objektiv. »Ne vem, kaj mi je ljubše. Očesom komaj vidne žuželke, ptiči, divje ali domače žival, nastopi folklorne skupine. Odločitev praviloma prepustim trenutku, ko iz torbe izvlečem foto aparat, » je pojasnil Pavle in v praksi pokazal, kako je nastala čudovita fotografija čebele.
Ameriško priznanje za primoštensko žabo
Pavle Majerle je dobitnik več priznanj za izjemne fotografske stvaritve, med katerimi mu je najljubše priznanje mednarodne organizacije za fotografijo FIAP New York, kjer je takrat osvojil 4. mesto s fotografijo »Primoštenska žaba«.
Pavla so na velikonočni ponedeljek v dvorani Augusta Shhauera prisotni še bolje spoznali ob odprtju njegove že pete samostojne razstave 81 fotografij različnih živali iz narave z naslovom “Ni vse morje in sonce”. Te je v objektiv ujel v Krajinskemu parku Kolpa, Poljanski dolini, kočevskih gozdovih, na Bledu, hrvaškem Primoštenu, Hudih policah v Italiji in v Bavarskem gozdu v Nemčiji. Tja so ga povabili člani Zavoda Mošnice-Moschnitze.
Obiskovalci razstave so ga tako spoznali kot vsestranskega mojstra fotografskega aparata in zapriseženega okoljevarstvenika, inovatorja, animatorja naravoslovne fotografije mladih, plesalca, pohodnika, negovalca tradicij NOB-a …
Vedno s fotoaparatom
S fotografijo se ljubiteljsko ukvarja od svojega 16. leta. V zbirki ima vseh 15 fotoaparatov, ki jih je uporabljal v času ustvarjanja. Od prve Smene, preko Zenita, digitalnega Sonya do Canona.
“Razvoj GSM telefonov in z njimi foto aparatov ter kamer še ni dosegel takšne kvalitete na področju makro fotografije, kot jo je imela prejšnja »steklovina« (omenjeni fotoaparati),” je Pavle v pogovoru odstiral svojo fotografsko ustvarjalnost. Pogovor je pred množico zbranih vodil Mihael Petrovič ml.
Vsaka fotografija je zgodba zase. Še posebej pa tista fotografija, ki pove nekaj več. Fotografiranje živali v naravnem okolju je posebej zahtevno, še zlasti zaradi dostopa ali razumevanja živali.
Pastirska znanja pridejo še kako prav
“Tukaj vedno uporabim rek, da moraš uporabiti tista tri pastirska znanja, ki ti jih ne nudi nobena šola ali specializacija,” je povedal avtor. Na vprašanje, katere fotografije so mu najbolj zlezle pod kožo, je odgovoril:
“Zagotovo mi je najbolj pri srcu tisti volk, ki sem ga ujel med robidami na Kozicah in je pristal v slovenskih knjigah. In pa tudi medved, sicer iz Bavarskega gozda, kako maline pase. Po svoje je zelo privlačna fotografija medveda iz bližnjega gozda pod Kozicami v Poljanski dolini, ki se je od blizu pustil fotografirati s tacami navzgor,” je odgovoril. Nekatere živali se znajo prav lepo nastaviti objektivu, večina jih pred njim zbeži.
“Lahko bi rekel, da žival pozira vse skozi. Sledil sem modrasu in ga ob blizu pobožal po rilčku, pa ni udaril,” se spominja Pavle, rojen Poljanec iz Predgrada ob Kolpi. To je njegova peta samostojna razstava in tudi peta, ki so jo pripravili v Kočevskih Poljanah. Pred tem je trikrat razstavljal tudi na Hrvaškem (Zagreb, Šupljak in Primošten).
(mgć)