Kočevsko podjetje Recinko, v katerem je več kot polovica zaposlenih invalidov, je epidemija koronavirusa precej prizadela. Pred epidemijo so vsa leta beležili dobiček, predlani in lani pa so prvič zabeležili izgubo. A so po besedah direktorja Branka Južniča napovedi za prihodnje poslovanje optimistične.
Podjetje Recinko je s 123 zaposlenimi eden večjih zaposlovalcev v občini Kočevje in se ukvarja s številnimi dejavnostmi. Med drugim likajo in pakirajo nogavice za kočevski Intersocks, izdelujejo zaščitna delovna oblačila in hišne copate, nudijo gojitvena dela v gozdu in upravljanje večstanovanjskih stavb. Pomemben del njihove dejavnosti sta tudi pralnica in likalnica.
Ker je veliko od omenjenih dejavnosti povezanih z druženjem ljudi, jih je epidemija precej prizadela. “Pralnica in likalnica v glavnem delata za gostinske lokale, ki so bili v epidemiji dolgo časa zaprti. Hišne copate gredo v glavnem v šole, ki so bile prav tako veliko zaprte. Tudi razpisov za zaščitna delovna oblačila, na katere se prijavljamo, skoraj ni bilo,” je za STA povedal direktor.
Zaradi tega v času epidemije občasno niso imeli dovolj dela. Ker niso želeli odpuščati, so zaposlene prerazporejali ali pa so jim odrejali skrajšani delovni čas. Izdelovali so tudi nizko cenovne izdelke oz. t. i. slabša dela. “Pri tem smo delali z izgubo, a so ljudje ohranili zaposlitev,” pravi. Tako jim je število zaposlenih uspelo ohraniti na približno enaki ravni kot pred epidemijo.
Težave pa so bile tudi takrat, ko je bilo dela dovolj. Veliko zaposlenih je bilo zaradi okužbe ali okužbe njihovih bližnjih na bolniški, kar jim je povzročalo težave pri organizaciji dela. Zvišala se je tudi minimalna plača, posledično pa stroški: “Vse to je eno z drugim vplivalo, da lani in predlani nismo uspeli poslovati pozitivno. Pri okoli 2,2 milijona evrov prometa smo lani zabeležili 74.000 evrov izgube,” pravi.
So pa zato optimistične napovedi poslovanja za v prihodnje, med drugim zato, ker se jim je uspelo prilagoditi: “Za letošnje leto imam tako dovolj dela in načrtujemo dohodke, enake tistim pred epidemijo.” Nekaj negotovosti jim povzroča le rusko-ukrajinska vojna in z njo povezano zviševanje cen energentov, a tudi za to upa, da ne bo imelo večjega vpliva na poslovanje, posebej ker so pri načrtovanih stroških že upoštevali 15 odstotno povišanje cen energentov.
Ukrepanje vlade v času epidemije Južnič ocenjuje kot ustrezno, bi si pa v prihodnje želel nekaterih sistemskih sprememb, ki bi podjetjem olajšale delo. Izpostavlja predvsem potrebo po prenovi delovne zakonodaje, “ki je že zdavnaj preživeta in neživljenjska”, ter spremembo sistema dviga minimimalne plače po “vnaprej dogovorjenem avtomatizmu”, saj je ta sistem “popolnoma porušil razmerja med zaposlenimi”. “Dvigovanje minimalne plače mora biti prepuščeno dogovoru med delodajalci in delojemalci ter sposobnosti vsakega posameznega podjetja,” pravi. Če bo treba, si želi tudi državne regulacije cen energentov oz. pomoči države, če bi se cene energentov preveč zvišale, pa tudi čim manj administracije pri koriščenju evropskih in državnih sredstev.