Danaja Padovac, mlada umetnica iz Kočevja je navdušila čez lužo. V začetku februarja je odšla v ZDA z namenom, da svoje delo predstavi v tujini. Njena želja je bila pridobiti kakšno novo naročilo in morda razstava. Da bodo njena dela razstavljena v elitnem klubu v Kaliforniji, si zagotovo ni mislila.
Kaj počnete v ZDA in kakšen je tam odnos do umetnikov v primerjavi s Slovenijo?
Ko sem odhajala, sem imela tudi pomisleke. Dvome, v smislu, da je v Ameriki že veliko dobrih umetnikov in da jim moja umetnost ne bo nič posebnega. Nato sem se opogumila, rekla sem si, da se trudim z razlogom in da lahko tudi jaz uspem.
Ko sem prišla v ZDA, sem bila izjemno presenečena. Nad mojim delom so bili navdušeni praktično vsi. Večina je rekla, da česa takšnega še niso videli. Lahko rečem, da so narod, ki podpira.
Prepoznajo tvoj trud, cenijo tudi izobrazbo, v vsem vidijo priložnost za uspeh. Tudi, če moj stil slikanja morda nekomu ni blizu, bi me podprl. Ker prepoznajo kvaliteto in cenijo trud. Slovenija se v tem razlikuje. Razširjeno je neko splošno razmišljanje, da se z umetnostjo ne da. Če komu ni všeč tvoj stil, izpostavijo, da nisi dober umetnik, kar ni korektno. Vseeno pa nočem posploševati, imam veliko podpore tudi v Sloveniji in za vso podporo sem neizmerno hvaležna.
Pred kratkim ste imeli zelo pomembno razstavo. Prosim, povejte, kaj več. Kako je do nje sploh prišlo?
Tako je, dobila sem priložnost za razstavo v zelo elitnem klubu v Kaliforniji. Verjetno je bil to največji dogodek v mojem življenju do sedaj. V Ameriko sem sicer odšla k Mayi Grace Weiss, ki je tudi odraščala v Kočevju, zdaj pa v ZDA živi že 20 let in je zelo uspešna. Veliko je naredila zame, me vzela k sebi in me predstavila direktorju elitnega kluba. Ta na začetku ni bil ravno navdušen glede razstave. Ko pa je videl moja dela in o meni izvedel več, o referencah in o izobrazbi, sva z Mayo dobili kar dve razstavi. Obe sta bili uspešni, čudoviti, polni pohval. Prejela pa sem tudi karnekaj povpraševanj za sodelovanje.
Kakšna je organizacija tako pomembnega dogodka?
Maya je odšla na sestanek že pol leta pred mojim prihodom, da je preverila, kakšne so sploh možnosti. Nato še dva sestanka z direktorjem kluba, ko sem bila jaz že Ameriki. Ko smo dobili zeleno luč, je bilo potrebno napisati opis, narediti letake, naročiti stojala in okvirje, veliko je bilo potrebno investirat. Sestavila sem tudi govor in sama postavila razstavo.
Kakšni so bili odzivi na razstavo?
Odzivi so bili nad pričakovanji. Vedela sem, da sem se gibala v elitnih krogih. Tam so bili ljudje, ki so že marsikaj videli in naredili v življenju. Zato sem bila mogoče malo bolj skeptična. Kasneje je res vse lepo steklo, govor, predstavitev slik, … V Sloveniji sem že doživela, da je na razstavi znana umetnica popljuvala moja dela, ker je bila pač pristaš abstraktnih slik. Na vse sem bila pripravljena, ampak takšnih lepih odzivov pa nisem pričakovala. Ljudje so se kar nekaj minut zadržali ob vsaki sliki, opazovali detajle in samo gledali … Običajno na razstavi samo preletiš slike, mogoče se pri kakšni malo ustaviš, tukaj je bilo pa izjemno. Večina si je slike pogledala večkrat, kar prihajali so nazaj, strmeli in se čudili. Nepozaben, neopisljiv občutek.
Bi rekli, da je ta dogodek prelomen za vašo kariero?
Verjetno mi je odprl vrata za še kakšno naročilo v ZDA. Pridobila sem neverjetno izkušnjo. Za človeka, ki mu angleščina in javno govorjenje nista blizu, je to še večji dosežek. Javno sem natopila pred 100 ljudmi in govorila v angleščini. Zdaj sem pripravljena na vse. Ne vem, če si kdorkoli lahko predstavlja, kako je to velik dosežek in kako težko je priti tega. Kako težko je navdušiti ljudi, koliko let garanja je za tem. Pa tudi, koliko poguma je potrebno zbrati in iti sam na drug konec sveta.
Ste si kdaj prestavljali, da boste prišli tako daleč?
Že kot majhna punčka sem si želela samo slikati, risati in skozi odraščanje se želja ni spremenila. Imela sem mogoče prednost, da sem že od majhnega vedela, kaj želim postati in sem na tem tudi delala skozi celo življenje. Sem si predstavljala, da sem lahko dobra risarka. Da bom prišla do takšne razstave v elitnem klubu v Ameriki, pa tudi v mislih nisem prišla.
Kdaj se nameravate vrniti v Slovenijo?
V Slovenijo pridem nazaj v aprilu, v tujini sem bila dva meseca. V ZDA pa se vračam v septembru, kjer bom delala pri svetovno znanem slikarju v Los Angelesu. Ime mu je Mike Dargas in je tudi moj vzornik, spremljam ga že kar nekaj let. V kontakt z njim sem prišla preko Instagrama, kar je čudež, ker ima skoraj milijon sledilcev. Odpisal mi je in povabil k sebi, da bi mu pomagala pri slikanju, tudi njemu so moja dela všeč. Med bivanjem v Ameriki sem ga obiskala tudi na domu, videla sem njegova dela v živo in sem še bolj navdušena nad njimi. Dogovorila sva se, da se vrnem nazaj v septembru, da mu bom pomagala pri slikanju. Jaz pa se bom z njegovo pomočjo tudi umetniško razvijala, kar je neverjetna priložnost.
