E-UTRIP
Featured Črna kronika Kočevje Kronika Novice

Dobrosrčni Boris si je sodil sam

Kralj avtomobilske pločevine v nekdanji Jugi, prvi lastnik največjega odpada zveriženih štirikolesnikov na istem prostoru. Za tiste čase, ko se je sesuvala skupna domovina ter z njo tovarne in manjša podjetja, je obul čevlje podjetniške negotovosti in – uspel. To je bil Boris Zupanc, kočevski Rom, mož plemenitega srca, dobrotnik, o katerem se je od nekdaj govorilo s spoštovanjem, ki si ga je prigaral s trdoživim delom. Krasile so ga tudi druge lastnosti, po katerih bi se morali zgledovati njegovi rojaki.

Poštenje, humanost in čut do sočloveka sta mu bila položena v zibko. Sredi februarja bi moral dopolniti 68 let. Ni jih dočakal. Sodil si je sam. S pištolo, za katero je imel več kot 20 let dovoljenje in bil na njo ponosen, čeprav je ni nikoli nesel (kazal), še manj pa, da bi naboje kar tako, ob veseljačenju, ki je za Rome sicer značilno (tradicionalno), poganjal v zrak.

“Orožje pri meni ne bo pelo. Je pod ključem, v rokah žene Darinke. Tako predvsem spoštujem tiste, ki so mi ga v pravni proceduri dovolili imeti,” se mu pred poldrugim letom, na dvorišču večdružinskega doma v naselju Mahovnik, kjer stoji večja delavnica z opremo za razgradnjo avtomobilov, porodilo iz dna suše. In ravno tu, v ličnem nadstrešku, kjer se je utrujen od bolezni, ki so se vrstile druga za drugo, on pa jih je stoje nesel, večkrat najraje zatekal, da spočije ohromele noge in zajeme sapo, je dvignil roko (orožje) na sebe.

Sledil je usodni dan

“V sredo okoli 17. ure je mami milostno dejal, da naj mu prinese pištolo, saj da je čas, da jo vsaj malo pregleda, če že ne očisti. Nič kaj hudega sluteč mu je ustregla in se vrnila v hišo, do kopalnice. Ko je hotela kmalu stopiti ven, jo je ob odprtju vrat presenetil strel. Zgrožena je vpila in hlipala, oče je padel nedaleč od nje,” prizor opiše sin Zdravko. Le en naboj je imel v pištoli in kot kaže, ga je hranil za sebe. Pognal ga je v glavo. Usoda! Čeprav je dve, tri leta nazaj večkrat omenjal, da je za človeka boljše, da se “fenta”, kot da mu krhka pleča razjedajo bolezni, je te črne misli potem opustil, vendar ni hotel biti v breme drugim.

Prebolel je raka pljuč, na pešajočem srcu je nesel pet vgrajenih by-passov, napadla ga je sladkorna, ves čas ga je tolkel visoki pritisk, v zadnjem letu je pristal na dializi. “Sam bog in dr. Damir Lolić so ga toliko držali med živimi,” se domači zahvaljujejo kočevskemu osebnemu zdravniku za neutrudno skrb.

Izguba sina mu je posula sol na rano že tako načetega zdravja

“Življenje je res kratko, a v letih, ki jih odšteva, se človeku marsikaj zgodi. Tudi meni se je,” je nedolgo od tega obračal preteklost. Niti sam ne ve, kako sta srce in krhko zdravje zdržali veliko bolečino ob izgubi sina, februarja 2012. Na pustno nedeljo ga je napadla in brutalno potolkla skupina kočevskih rojakov ter nato s kraja dogodka pobegnila. To je bila sol na rano njegovega načetega zdravja, enako tudi leta 2018, ko je poldrugi mesec na nitki viselo življenje sina Jadra, ki je skupaj s soprogo Tanjo leta 2002 od njega po invalidski upokojitvi prevzel obrt.

Jadra je v delavnici po glavi udaril vitel na dvigalu tovornjaka. Zmedeni domači so ga le pripeljali na kočevsko urgenco, od tam pa helikopter v UKC Ljubljana. Neodzivnega je po dveh tednih doletela še možganska kap. A jo je, na presenečenje zdravnikov, prestal, kot tudi črne slutnje, da bo hrom.

Vselej so ga spremljali prizori “pekla”

“Ponoči se še prebujam. Gledam v ogenj, slišim vpitje, umikam se pred krvjo, štejem poškodovane, žal tudi mrtve. Ta »zapis« bo v meni ostal vse do sodnega dne. Bog ve, ali me ne bodo prizori pekla spremljali še v onostranstvu. Skratka, groza,” je Boris vselej podoživljal prizore iz gorečega avtobusa, ko sta pod njegovimi kolesi 23. junija 1996 na Bregu pri Kočevju v trčenju v avtobus umrla 23-letna Dejan Golež in Aleš Kodrič, tretja žrtev je bila 48-letna vodnica s tega avtobusa, Slavka Šubic. Boris je vozil pred avtobusom, bil je prvi na kraju nesreče. Tvegal je življenje. Pločevine se ni več videlo, le ogenj in dim sta rezala daleč. Prisebni voznik avtobusa je kričal, naj razbije šipe. Pomagal je vsem 31 izletnikom, da so zapustili avtobus, ki je tako kot avtomobil po silnem trčenju pristal na polju in povsem zoglenel.

Pogreb bo jutri na kočevskem pokopališču

“Za njim so ostali sledovi pridnih rok. Vse to je naredil on in nam omogočil dostojno življenje. Veliko je stavil na moža. Kot senca mu je stal ob strani in z nasveti pomagal. Zdelala ga je njegova nesreča, padel je v depresijo, v sobi je najraje bil sam. Dializa ga je dotolkla tako, da je mojemu sinu na silvestrovo naročil: glej, da ne boste po polnoči hodili voščiti novo leto,” se oči orosijo snahi Tanji. »Ko je oče zbolel, smo predlagali, da bi v Kočevju zbrali denar za nakup opreme za dializo, le država ali občina bi morala najti prostor. Na to smo kot družina pripravljeni tudi sedaj, ne le za bolnike iz Kočevja, ampak tudi iz Ribnice in okolice. Sto kilometrov prevažanja vsak drug ali tretji dan in čakanje v Ljubljani je dobesedno trpinčenje, oče je, čeprav samo trikrat, toliko je namreč hodil na umetne ledvice, to najbolj čutil,« je še dejal Zdravko. Pogreb romskega kralja bo v petek, ob 15. uri na tamkajšnjem pokopališču.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki