Že ime naše sogovornice Daniele del Pilar Hočevar Aguilera da vedeti, da prihaja iz eksotičnih krajev. A v Venezuelki se pretaka tudi naša kri. Njen ded je bil Slovenec, ki se je iz rodnih Malih Lašč po 2. svetovni vojni preselil v Venezuelo, kjer je dobil službo na univerzi Los Andes v Meridi. Naša sogovornica je odraščala v Venezueli, a življenje tam ni tako enostavno. Po tehtnem premisleku se je odločila za novo življenjsko priložnost v deželi svojega deda. Že od leta 2019 je njen novi dom Novo Mesto.
Si predstavljate, da živite v čudoviti deželi, a v zahtevnih družbenih razmerah. Venezuela je v 60. letih veljala za bogato državo, proizvedla je več kot 10 odstotkov svetovne surove nafte. Napačna politika pa je državo pahnila na rob. Politično in ekonomsko krizo so izkoristile mafijske združbe, kriminal … Minimalna venezuelska plača znaša 20 evrov in Daniela je deželi z omejenimi priložnostmi rekla nasvidenje.
Leta 2019 se je z bratom odločila vrniti v domovino starih staršev preko programa repatriacije. V skladu s programu je z bratom in njegovo družino v Sloveniji 15 mesecev prejemala denarno pomoč. Sprva so bili nastanjeni v Postojni, nato so se preselili v Novo mesto, in tečaj slovenščine zaradi čim hitrejše vključitve v družbo obiskovali na Društvu za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD) Novo mesto. Brat je v tem času našel zaposlitev.
Daniela je na DRPD sprva pomagala kot prostovoljka, kasneje pa se je tam zaposlila. Tujce iz njene jezikovne družine, kot so denimo Španci, Portugalci in Italijani, uči slovenskega jezika. Otrokom pomaga pri domačih nalogah in vodi plesno delavnico. To pa ni vse, Daniela v Beli krajini v plesnem društvu Arabeska poučuje kubansko salso: “V Beli krajini izjemno uživam, predvsem v poletnem času, ko se lahko še skopam v Kolpi.”
Rekli bi, da Danieli ples teče po žilah. Vsi prebivalci Latinske Amerike veljajo za ljubitelje plesa in glasbe, sama pa se je v ples zaljubila, ko je še kot majhna punčka videla posnetek Micheala Jacksona. Njena mama jo je podprla pri odločitvi za ples in jo vpisala v baletno šolo, kjer se je učila baleta in sodobnega plesa. Njena prijateljica pa je plesala orientalske plese in ko jo je pri 11-ih letih povabila na plesni nastop, se je Daniela odločila, da se tega plesa nauči tudi ona. Kasneje je diplomirala iz plesa in odprla svojo plesno šolo v Venezueli, ki pa jo je morala pustiti za sabo. Šolo, a ne ples! Leta 2021 je denimo postala slovenska državna prvakinja v trebušnem plesu.
Iz tople Venezuele v zasnežene kraje
Naša sogovornica je očarana nad Slovenijo, kljub vsemu pa se je težko navadila na vreme.Pozimi je zelo mrzlo, poleti pa imamo vročinske valove, ki so naporni za človeka, ki prihaja iz podnebja, kjer ni letnih časov in so stalne temperature od 24 do 25 stopinj Celzija. Zaupala nam je, da včasih pogreša tudi kakšno sadje ali jed, ki se pri nas težko ali pa sploh ne dobi. Tu nimamo venezuelskega črnega fižola, težje kupimo tudi papajo. Omenila je še posebno vrsto banane, platano, ki se kuha. Če je zelene barve, je slana, če pa je rumena, je sladka.
Štiri leta tečejo, odkar je njen dom Slovenija. Šele letošnjega februarja je prvič po selitvi obiskala svojo družino v Venezueli, a se tja ne namerava vrniti. Pravi, da venezuelska minimalna plača mizerna, cene pa so skoraj enake kot v Sloveniji, zato je tam veliko kriminala. Njeni prijatelji tako živijo zelo skromno, predvsem s podporo sorodnikov iz tujine. In so hvaležni, če pojedo en obrok hrane na dan.