»Ta svet je zmešan in narava z njim. Ali drugače povedano, narava ima svoje zakonitosti. Ampak tako je prav, vsaj ta hip, ko se mi je kot čudež pred novoletnimi prazniki – ne, ni se mi sanjalo – v travi prikazal zdrav, kot kamen trd smrekovec (tudi pogosto ime za jurčka, op.a.),« je zimsko najdbo komentiral od nekdaj vsestranski rekreativec in pohodnik, sicer zvesti gobar, Mihael Ilc iz Žlebiča.
Ja, lahko bi rekli, da ga je celo pričakal na vzpetini kakšnih sto metrov pod ortneškim gradom, kjer je bila leva stran ozke pešpoti še delno zasnežena, goba pa je zrasla malo proč, v poleglem travišču, velikosti okoli pet ali šest kvadratnih metrov, na nekoliko bolj sončni strani. »Jo je kdo podtaknil?« je ugibal Miha.
Užitna s krvavicami
Stopil je bližje in jo nekaj časa čudežno opazoval. Ni mu preostalo nič drugega, kot da jo je počasi, previdno utrgal iz rastišča, jo očistil in dal v posebno majhno košaro, ki jo ima – kot ostale stvari – ob skoraj vsakodnevni hitri hoji ali teku v smeri grajskih ruševin, vedno se seboj. »In tistega dne, kot bi slutil, da bom kaj našel,« se je Mihi, kako ne bi, zasmejalo. Povedal je še, da je ob slehernem vzponu na hrib vsakič podrobno prečesal rastišča, a gob(e) nikjer.
Pred prazniki najdena pa je tehtala 200 gramov, doma so jo nato kot jed pripravili s krvavicami. Užitno (morda še bolj kot jeseni, ko jih je prinesel tudi do dva kilograma), da prste poližeš!
(mgć)