Vreme kot naročeno, organizacija, da ji ni ravne, trume pohodniških užitkarjev iz vseh slovenskih pokrajin, vmes – ob šepetu gozdnega stvarstva – otekline po nogah, krči med potjo, utrujene mišice, lahki zvini, na koncu pa nepopisna sreča. Vse to se je vtisnilo kot trajen spomin natanko 2.142-glavi množici, ki je od zgodnjih jutranjih ur na velikonočno soboto neutrudno stopicala po divjini kočevskih prostranstev v okviru že šestega BRBL vzdržljivostnega pohoda Po medvedovih stopinjah.
Polovica izmed njih si je izbrala ponekod ekstremno, a sanjsko, »zaokroženo« 64 kilometrov dolgo pot, druga polovica pa je radosti v nedrih smrekovega bukovega gozda doživljala »le« na polovici te razdalje. »Trasa pohoda je pravzaprav pred dvajsetimi leti zakoličena Roška pešpot, za katero je načrt naredil Anton Prelesnik, izjemen poznavalec kočevske flore in favne,« je množici v zoro, na izhodišču (in hkrati cilju) poti ob Rudniškem jezeru razlagal Uroš Novak, predsednik Turističnega društva Po medvedovih stopinjah. Dejal je tudi, da so morali že po desetih dneh ustaviti prijave, saj je interes presegel pričakovanja. »Vsem pač nismo mogli ugoditi, preprosto smo se držali visokih standardov pohoda, predvsem pa varnosti sodelujočih.«
Mnogi izmed njih že vedo, da bodo v enem dnevu lahko zgolj otipali razsežnosti naravnih bogastev na poti, ki odkriva znamenite kotičke Kočevskega roga. Od Željnskih jam je speljana mimo ostankov kočevarskih vasi, katerih prebivalci so že zdavnaj poiskali nov življenjski prostor, od tam pa pohodnike tišina spremlja vse do Roške žage, kjer je nekoč cvetela lesna gospodarska dejavnost. Tam blizu sta tudi Rajhenavski pragozd in Kraljica Roga (50 metrov visoka jelka), ki že več stoletij vztrajata na istem mestu, pa tudi gozdni rezervat Prelesnikova koliševka, ki skriva rastlinstvo mrzlega severa. Na poti je seveda še veliko drugih točk.
»Lani, tega se dobro spominjam, nam je sicer veter v hrbet dajalo sonce, a se ponekod nismo mogli izogniti blatu in snegu, danes pa je pot suha kot smodnik. Polovička je med dobrimi prijatelji padla kot za šalo, trud je poplačan,« je ob razvalini nekdanje roške žage žarel Marjan Cimprič iz Prigorice in že rezerviral nastop na pohodu ob letu osorej.
Ni kaj, 64 kilometrov od jutra do večera, to je le napor, še posebej v zadnjih desetih kilometrih, ko se začnejo »prebujati« žulji, bolečine pa obremenjujejo kolena. A spogledovanje ob vzponu proti razglednemu stolpu, najvišji točki na Rogu in spust do Žage, mimo čemaževih polj, vse to odtehta. Tudi pri Špeli Pečjak. »Ja, s temi kraji nekako diham, saj sem doma pod goro, z Dvora ob Krki.
V dolino bom ponesla poln nahrbtnik vtisov o odlični organizaciji in snidenju, ki ga lahko doživiš le v množici, v hribih,« je ob prihodu na cilj poldrugo uro pred mrakom dejala zgovorna Dvorjanka.
Jezik je vrtel tudi Vrhničan Simon Pečkaj, tekač rekreativec, ki je za prvič izbral 33-kilometrsko razdaljo. »Zjutraj je malce bril svež zrak, ko se je pokazalo sonce, so orkestrirali ptički, za njimi se je oglasila kukavica. Žal denarja nisem imel v žepu, tudi brez piva sem ostal na cilju (smeh). A, ja ,medvedi so se očitno umaknili na varno, pohodnikom se bodo morda pokazali kdaj drugič,« se nadeja Simon.
Ne le hoja čez pragozd, v smeri najdebelejše jelke in nekdanji naselbini Pugled, na roški poti se ponuja vrsta drugih skritih zakladov med stoletnimi debli. In veseli klic narave, znana in nova družba, predvsem pa izziv, koliko in ali lahko zmorem več kot lani…
Vse to je med pohodnike že šestič pritegnilo tudi 63-letno Anjo Svoljšak iz Medvod. »Kaj naj rečem. Sem prerojena po tem pohodu.« Kdor pa ni, se misel utrga dr. Dušanu Božiču iz Kočevja, ki je skupaj s pohodniško tovarišijo – Francom Rupnikom, Branetom Merharjem in Radom Lampetom omislil prvi pohod leta 2014 s sloganom Rezervirano za pogumne.
73 žena in mož se je tedaj podalo na pot. Na drugem pohodu jih je bilo že 143, na tretjem 206, predlani že 811, lani pa skoraj dva tisoč. Zanje je, tako kot letos, skrbela organizirana ekipa z okoli sto prostovoljci. Sicer so pohod ob pomoči številnih pokroviteljev, poleg že omenjenega društva še organizirali kočevska enota Zavoda za gozdove in Zavod Kočevsko.
»Pri tej organizaciji je vse dorečeno: označene poti, prijaznost, pomoč, cena. Skratka, le tako naprej,« so v glas dejali Sašo, Martina, Peter in Nataša iz Škofje Loke, ki so lani prehodili pol poti, letos pa celo. »Preprosto zaradi tega, ker so nas gnali lanski vtisi,« so pomahali v slovo, ob snidenju prihodnje leto. Sedmega pohoda, kot pribito je obljubil, naj bi se udeležil tudi predsednik države Borut Pahor, sicer letošnji častni pokrovitelj, ki je vhodu v pragozd, Rajhenavski Rog, v neposredni bližini Žage Rog ,odprl portal, ki označuje začetek tega pragozda. Stvaritev je delo domačega akademskega kiparja Marka Glavača, ki mu je dal ime Poljub. »Lani sem bil med pohodniki, tokrat pa… Drugo leto se vrnem. Sicer, vsaka čast vsem, ki so zmogli to doživetje,« je kanček uradnosti ob predsednikovi navzočnosti pristavil še kočevski župan, dr. Vladimir Prebilič.
(mgć)