Na Oneku, v vasi pod Lovskim vrhom, je v šestih hišah do začetka 70-ih let prejšnjega stoletja živelo več kot sto duš in številni otroci, ki so med letoma 1959 in 1966 obiskovali tamkajšnjo podružnično šolo. Spomine na tiste čase jih je 35 podoživljalo na že sedmem srečanju »oneške mularije« v rojstni vasi, tudi v pomenkovanju z 89-letno Cilko Komat, pravijo ji »ikona Oneka«, ki se še kako dobro spominja otroških vragolij vsakega izmed njih. Pri tem niso pozabili omeniti niti zadnje učiteljice Janša in učitelja Novakovića na podružnici.
Janko je Dragici nagajal, po petih letih pa sta stopila pred oltar
Da čas neizogibno beži, ljudje pa se vse bolj odtujujemo in pozabljamo tudi na najžlahtnejše obdobje svojega življenja, otroška in šolska leta in tudi prve ljubezni, je pred sedmimi leti dojela tudi Dragica Česnik, ena izmed 35-ih oneških mulcev. »Je tako naneslo, da sva z možem Jankom skupaj odraščala na tej vzpetini, sčasoma se je med nama vnela ljubezen. Vmes mi je nagajal, jaz pa sem mu vsakič rekla, »bež, smotko,« ki sva jo pred 50-imi leti kronala z zakonom, drugič pa sva se pred stvarnikom avgusta letos zaobljubila v cerkvi v Mozlju, kjer živiva,« se ob veliko drugih, tudi žlahtnih, sliši Dragičina zgodba. Bolj črna, a s srečnim koncem, se je v letu njune poroke nagrmadila na plehka pleča Mladena in Franja Klariča, prav tako oneška podružnična šolarja.
Trpki spomini na 11. avgust
Letošnje srečanje, takšen je bil dogovor lani, je bilo pravzaprav obujanje spomina na 11. avgusta leta 1972, je dejal Toni Kolarič, ki se kot organizator srečanja letos podpisuje četrtič.
Po užitnemu obedu, ki sta ga pripravila brata Klarič, kuhalnico je v roki držal Mladen, sta pogumna otroka izpred 50 let sošolce popeljala na kraj dogodka, ki je – po zaslugi prav tako oneškega mulca Janka Česnika – označen z obcestnim belim kamnom, kilometer od vasi. »Bil je petek, ko sva z Mladenom (tretji brat Ive je slučajno ta dan ostal doma) očetu, ki je delal v gozdu, nesla kosilo. V popoldanskih urah se je s kolesom odpeljal domov, mi pa peš za njim. Nenadoma se je začelo nekaj premikati. Rekla sva, glej ga kosmatega zajčka. »O, ne, to je oneški kuža,« je Franjo, takrat je imel 14 let, v mozaik krute resnice zlagal kamenčke negotovosti, verjetno tudi strahu in trpljenja, ki ga takrat nista toliko čutila. Že naslednji trenutek se je nanj vrgla pobesnela medvedka, ki se je zbala za svoja mladiča. S šapo je odrinila mlajšega, osemletnega Mladena.
Ko zapoje Mladenovo orožje
»V eni roki sem držal mrežo s posodami z očetovim kosilom, v drugi pa leseno puškico, ki sem jo sam izrezal in privezal na vrvico,« gre podrobno pričevanje, ki ga je Mladen takrat zaupal novinarju Dolenjskega Lista, Jožetu Primcu. Rešitelj Mladen ju je s puškico tako močno tolkel, da sta se v cviljenju podala v beg, za njimi pa jo je ucvrla tudi medvedka. A to ni bil konec njunega trpljenja. Ko je nezavestnega brata skoraj privlekel do ceste, se je kosmata pošast še tretjič prikazala. Mladen je ves obupan, kar na slepo, proti njej vrgel svoje orožje, puško. Zaleglo je. To je še bolj prestrašilo kosmati zarod, ki je ubežal. Hudo poškodovanima otrokoma je na poti proti domu pomagala soseda, ki je v bližini pasla ovce. »Edini v vasi je imel avto, fičota, Česnikov Tone. Čeprav brez izpita je naju peljal v kočevsko ambulanto. Sledilo je daljše obdobje zdravljenja,« se spominjata Franjo in Mladen.
Najbolj pogumen mladi Jugoslovan
Zaradi junaškega boja z medvedko je Vjesnik u srijedu, v okviru mednarodnega natečaja Plus ultra razglasil Mladena za najbolj pogumnega in požrtvovalnega mladega Jugoslovana v letu 1973. Za nagrado ga je čakalo 33-dnevno potovanje po Evropi. Sicer je novico iz Oneka v jugoslovanski prostor poslal vaščan Ante Josić. O tem je na tipkarskem stroju pisal v Zagreb, čez slab teden pa so se na Onek zgrnili časnikarji iz vse Jugoslavije.
In današnji Onek ? Sčasoma so se oneške družine – danes sta tam dve hiši več kot pred 50-imi leti, duš pa le 20 – večinoma preselile v Kočevje, v podružnični zidani učilni so danes pritlični prostori prazni, v zgornjem pa je stanovanje. Najbolj žalosten je videti sesut hlev nekdanjega kmetijskega gospodarstva, ki je kruh nudil tudi Onečanom, poraščena planota pa je oaza živalskega sveta, poleg divjadi so tod »domače živali« postale tudi zveri. Medvedi hlačajo vsepovprek, a otrok, ki bi jim bili na poti, več ni. Če še kje, ima strah pred kosmatinci velike oči ravno na Oneku.